Že kar nekaj časa je preteklo od tedaj, ko je poklic učitelja veljal za enega najbolj spoštovanih in cenjenih. Učitelji in učiteljice so bili vzorniki, nepogrešljivi sopotniki na poti odraščanja, osebnostnega, intelektualnega, čustvenega, celostnega razvoja otrok in mladostnikov. Bili so vodniki na njihovi poti razvoja in rasti. Bili so zaupniki, tovariši, vzgojitelji, bili so tisti, ki so vedeli in znali kaj in kako s svojimi učenci in poznali so slehernega izmed njih do obisti, v dno duše, ne le kot učenca. Bili so jim v oporo in pomoč v vsaki situaciji, stiski ali težavi, bili so njihovi zaščitniki in zavetniki, zavezniki v težavah. Starši otrok in mladostnikov so se tega še kako dobro zavedali in s spoštovanjem, hvaležnostjo so jim izražali naklonjenost, ker so vedeli, da je tudi od njih odvisna, v dobršni meri, v kakšnega otroka, odraščajočega in odraslega človeka bo zrasel njihov otrok. Niso si lastili pravice, da vedo, in znajo več o vzgoji in izobraževanju od njih samih, ni bilo mogoče, da bi se primerilo, da bi si starši lastili pravico, učiteljem, soliti pamet, kako in kaj naj ravnajo, vzgajajo, izobražujejo in poučujejo njihove otroke. Zaupanje in vera vanje, spoštovanje in naklonjenost do učiteljev in njihovega poklica, njihove poklicanosti za to, da delajo v dobro in v korist, tudi v veselje otrok je bilo samoumevno. Včasih so bili učitelji lahko samo najboljši med najboljšimi, posamezniki in izbranci, ki so se dodobra zavedali svoje vloge in pomena za razvoj svojih varovancev, učencev.  Dobro so se zavedali svoje vloge in neprecenljivega pomena. Bili so spoštovani, priznani in ugledni predstavniki družbe, ki je temu primerno gojila svoj odnos do njih. Bili so zakladnica znanja, vedenja in mišljenja, poleg strokovnosti, je bil učitelj tudi mislec, ta, ki ve in razume, ta, ki uči in vzgaja mlade rodove za njihovo dobrobit v vseobsegajočem pomenu besede. 
        Dandanes je položaj učitelja na veliko žalost povsem razvrednoten, ne pritičejo mu več ne spoštovanje, ne ugled ne priznanje za to, kar je, za to, kar daje in razdaja svojim učencem in dijakom. Dandanes tudi v resnici ni več pomembno, kdo in kakšen je učitelj, učitelj je lahko malodane vsakdo in to ni prav, je zelo narobe, krivično tako do otrok, učencev kot mladostnikov in njihovih staršev, ki jim svoje otroke zaupajo v izobraževanje in vzgojo, v skrb in razvoj in osebnostno rast. Tudi to, da je učitelj lahko vsakdo, je pripeljalo do tega, da je učiteljski poklic izgubil ugled. Predvsem pa je izgubil svoj ugled zaradi toka družbenih sprememb in toka smeri, v katero se je ta družba preoblikovala in preobrazila, prav tako moralni in etični vzorci obnašanja in vedenja tako, da so se porušili številni vrednostni sistemi. Malodane, je dandanes dovoljeno vse, najsi še tako nesprejemljivo in nerazumno, nedopustno. Ni več jasnih ločnic, kaj je prav in kaj ne, kaj se sme in česa ne, kaj je dovoljeno in kaj se spodobi in kaj ne. Vajeti so nam  kot družbi ušle iz rok že davno tega. 
      Komaj v zadnjem času se vse več in več ljudi tega zaveda in se trudi in si prizadeva  stanje stvari znova postaviti na pravo mesto. In vedno več in več jih je, na srečo, ki vedo, se zavedajo, gradijo in razvijajo nove, drugačne vrednote, gradijo novo, drugačno družbo znotraj obstoječe. Takšno, ki je blizu človekovi naravi in bistvu. Družbo, kjer bo prav to, kar dejansko je, in narobe, kar je narobe, da o tem ne bo nobenega dvoma ne popuščanja ne sprenevedanja in barantanja. In v taki in takšni družbi, bo učitelj, ki ve, zna, zmore, razume, občuti … zopet to, kar mu pritiče. Spoštovan, ugleden, cenjen, nenadomestljiv in neprecenljiv gradnik in graditelj sveta, ki bo po meri človeštva, otrok, mladih, starejših in ostarelih. Sveta, ki bo po meri srca, razuma in vesti.