Nekoč je živela zvezda Zvezdica, ki ni mogla spati. Ker ni mogla spati, je neprekinjeno svetila dan in noč, a to je trajalo le kratek čas, ker treba je tudi spati! Spanec je nujno potreben, zdrav, krepčilen in nam vsem dobre dene. Tudi zvezdam na nebu. Vsesvetleča Zvezdica je po dolgem neprekinjenem bedenju postajala vedno bolj utrujena, zaspana celo sitna in razdražljiva. 

Pomislila je, da tako ne gre več naprej. A kaj, ko je bila, ne le nespeča, temveč tudi tudi nenavadno vedoželjna zvezda. Prava radovednica, ki je hotela vse videti in vedeti. Treba pa se je bilo odločiti ali spati ali ne. Tuhtala je in tuhtala in prišla do rešitve. ” Že vem, tako bo, odslej bom spala ponoči in svetila podnevi, ” je rekla. Ker podnevi je svetlo, toplo v družbi sonca. Vse je mogoče videti daleč v daljavo. Mogoče je opazovati svet, ljudi, živali, naravo … vse je na dosegu dlani kot vrtiljak življenja. Vsepovsod vrvež in hitenje, veselje in žalost, sreča in nesreča, mir in vojna, beda in blišč. Razum in neumnost ljudi, vse črnobelo, vmes pa vse barve sveta in neba. Mogoče je opazovati ta čudoviti in čarobni, hkrati pa čuden, čudaški in okruten svet pod seboj, ta planet, ki se vrti okrog svoje osi in okrog sebe v nedogled in nikamor ne pride dlje od svojega nosu. Vsaj večinoma ne. Vse se nenehno ponavlja kot na kolesu zgodovine v različnih oblikah, medtem ko ostaja bistvo vsega enako in nespremenljivo. Kljub temu pa je  svet tako čudežno lep, zanimiv in pisan, da kar ni mogla odvrniti pogleda od njega. Bil je kot čarobna krogla nešteto čudes, skrivnosti in možnosti. Tako kot je rekla, se je zgodilo. Spala je ponoči, podnevi pa svetila in raziskovala svet pod seboj. 

A Zvezdica je bila edina takšna zvezda, ki je ostala sama samcata sredi dneva brez sestric na nebu. Bolj, ko je opazovala Zemljo, bolj je postajala žalostna in zamišljena. Od skrbi in vsega kar je hudega videla, je bila utrujena in izčrpana. Ranljiva in jokava. Več kot je videla, bolj je jokala. 
Postajala je slabotna in bolehna.

Kmalu bi bila resno zbolela, če se ne bi mama Luna hudo razjezila ter jo poklicala k sebi. ” Kaj pa počneš Zvezdica, poglej se v ogledalo, vendar, kako blediš ter izgubljaš ves sijaj, se mučiš in utrujaš. Kako se žalostiš in jokaš! To nikamor ne pelje. Temu je treba narediti konec. Konec in pika na nebu! Pri tej priči spat in v posteljo. Ponoči bo čas za razsvetljenje in veselje v družbi zvezd. To ti bo dobro delo, ” ji je rekla. Zvezdica jo je poslušala, ker ni bila trmasta in ni mislila, da je pametnejša od mame Lune. Zatorej je pridno ubogala in zopet pričela spati podnevi in le ponoči svetiti.

Tako se je vse zopet postavilo na svoje mesto. Kmalu je zopet svetila v vsem sijaju. Od takrat naprej prav vse zvezde  svetijo ponoči samo zato, da ne bi spričo žalosti na Zemlji zbolele ali bognedaj celo usahnile ali celo ugasnile. Zvezde so namreč kot občutljive deklice, kraljične, ki veliko jokajo in jih je vendar treba razumeti in potolažiti.

Mogoče pa nam posvetijo in zasijejo sredi dneva zopet kot kraljice, ko bodo tudi na Zemlji zavladali red in mir, veselje in radost, ljubezen in sreča enako za vse in vsakogar na njej.