Od trpljenja k vstajenju
potovanje okoli sveta
Zarja Trkman se počuti žalostno v kraju Muscat, Oman.
17. april 2018 3 h ·
… da mi je lažje, poslušam Kreslina …
Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Vse me boli. Vroče je. Hrbet se mi lepi na podlago.
Spomnim se nanj. Na mojega ljubega moža. Tri mesece je ležal nepremično, le dihal je in malo premikal oči. Le kako mu je bilo, si mislim.
Duša ujeta v telo, ki je negibno. Če se je zavedal, se sprašujem. Če se je, je bilo trpljenje hudo. Upam, da se ni.
Ujetost v telo, ko ne moreš nič, se premakniti, spremeniti položaja. Hudo je. Hudo, a očitno ne tako hudo, da bi se duša poslovila.
Trpim bolečine, čim me premaknejo. Hude so … le kdaj bodo minile. Protibolečinske infuzije ne pomagajo kaj dosti.
Prosim naj me ne premikajo, a me kljub temu. Ko začnem jokati zaradi bolečine:«Don’t cry, mam.« Druga kultura. Kjer mora ženska potrpeti, kjer ni časa za jok. Jokala bom, pravim, ker z jokom odplavim tisto, kar me teži.
Želim si domov, čeprav vem, da bo pot huda. Ko bo popustila blokada.
A mlini meljejo počasi. Komunikacija je slabša kot je sprva kazalo. Od omanske bolnice zavarovalnica ni dobila še ničesar. Danes bom malo bolj odločna, ko pride dohtar. Zahtevala bom, da še danes pošljejo dokumentacijo, s pripisom, da rabim spremljevalca, po možnosti medicinca, ki mi bo lahko pomagal.
Ura je sedem, sonce že visoko na nebu. Vroče je, prosila sem za klimo. Bolje je, a boli, boli. Boli telo, boli duša, ki pa očitno noče ven. Ne še. Včasih si želim kar umreti. Ja, umreti, ker ne vidim smisla v trpljenju. Ker ga ni. Vsaj mislim tako.
Še me boli.
Na današnji dan, pred 105.-imi leti si se rodila, draga mama … dala si mi ŽIVLJENJE, največje darilo, ki ga lahko da edino mati svojemu otroku … hvala ti zanj … za ŽIVLJENJE, ki je neprecenljivo … šopek s tvojega “polja”, zate …
*
IZ TRPLJENJA V VSTAJENJE
Tako mi je napisala sestra po več kot treh mesecih tišine, saj nisem imela e-pošte. Da bo molila zame, zdaj v predvelikonočnem času. Le kakšno bo to vstajenje, se sprašujem. Trpim, res trpim hude bolečine. Ob vsakem premiku. Raje bi kar umrla kot še enkrat trpela vse to. Zdaj upam, da bo šlo na bolje, a se že zdaj bojim premikanja, umivanja in vsega, kar bo prinesel nov dan. Trpljenje, ki prinaša vstajenje. Križanje za druge, ko Kristus? Ne, ne, ne vidim smisla v trpljenju. A je očitno nujno. Za vstajenje. Kam, kako, zakaj? Vstajenje v novo življenje. Trpljenje zato, da bom boljša? Nimam pojma. Morda. Da bom za vzgled drugim, za vzor, kaj vse je treba v življenju pretrpeti. Dovolj mi je tega. Tudi trpljenja. A je več kot očitno to del moje karme, mojega poslanstva. Kaj ima On še v načrtu zame. Kaj vse me še čaka? Še trpljenja, še užitkov? Ali ravnovesje, ne užitka, ne trpljenja. Morda. Končno! o.k., sprejmem, a je tako lepo veseliti se lepot življenja, narave, vsega, kar me obdaj. Iluzija? Ja. Ma je lepa. Iluzija trpljenja? Ma je grda. Torej kaj? Svoboda v tem telesu, ki ni svoboda. V drugem telesu? Tokrat se zavedam, da je od življenja do smrti le drobcen korak. Ne prebudim se, ne zadiham in moje telo umre. Ne vem, če je že čas za to. Nekaj časa mi še ostaja. Prepuščam se. Naj bo tako, kot mora biti. Aleluja, bi rekel Svit. Aleluja, rečem jaz!
Komentarji na FB:
HVALA ZA SPODBUDO, draga Mara Bolčina … IN TO SEM JAZ S TRPEČIM IZRAZOM, HIHIHI
Zarja Trkman sem naredila tri fotke in ta je izpadla še najboljše.
Mara Bolčina Prvi dnevi so najhujši, vse bo še dobro. Ko boš doma, nam boš pripovedovala o teh še prav posebnih izkušnjah. Navsezadnje se jih boš rada spominjala, ker so del te tvoje fantastične potovalne avanture.
Zarja Trkman Mara Bolčina ojoj tega pa se ne bom rada spominjala ali pač, ko bo za mano … sam bog ve, zakaj mi je poslal to preizkušnjo (čeprav nisem religiozna uporabim kar besedo BOG, kar zame pomeni, nekaj, kar “vodi” naša življenja).
Andreja Krumberger Držim pesti, da se čimprej uredijo formalnosti za prevoz domov. Veliko moči želim💖!
Srečno, Zarja💖!
Zarja Trkman