in še kar traja, odklop, na načine, ki presegajo domišljijo ter fikcijo. je mogoče, da pripoved zadiši po starem mahu … papir spominja na včerajšnji dan, kakor da za stopničko globlje stopa v zavest, ki je drugih barv in preplastena z odtenki še ne videnega, nezačutenega, nemišljenega … plasti se nalagajo s hitrostjo vsakdana, od ure do ure, medtem ko smo ujeti v časovni skupek, v paro nad vodo, ki menjava obliko in zdaj spominja na to, zdaj ono. ujetniki časovnega kolesa, na katerem se je doslej nabralo preveč umazanije in prahu.