ODPRTO PISMO VODJI VOLILNE KOMISIJE MONG (Mestna občina Nova Gorica) Andreju Orlu 

V torek (20.4.2022) sem šla na predčasne volitve. Rekli so mi, da ne morem predčasno glasovati, ker živim v tujini. Predčasno ne, lahko pa v nedeljo. Lahko pa se prijavim do srede za predčasno glasovanje, po spletu. Vse povem Matjažu Nemcu, ki ga srečam. Nemudoma zavrti telefon. Zveva, da mi je bila poslana glasovnica in material na moj stalni naslov v Gorici. Za glasovanje po pošti. Do danes pošte nisem dobila.
V četrtek spet poskusim.
Zopet sem zavrnjena. Pokličejo vodjo Marjetko in v istem trenutku se v stekleni dvorani na MONG znajde še »nadzorni« sam gospod tožilec, pravnik, odvetnik ali kar že je, Andrej Orel. Razloženo mi je, da sem dobila glasovnico za glasovanje po pošti v Gorico. Ravno tisti dan ali kak dan prej pa po medijih razlagajo, da so bile glasovnice za tujino poslane šele v soboto oz. v torek (na prvi dan predčasnega glasovanja). Torej ABSOLUTNO PREPOZNO. Zahtevam, da mi pokažejo, ali sploh sem v registru. Marjetka (moja bivša učenka) gre po liste in mi pokaže, da sem v registru, da mi je bila pošta poslana 22. februarja. Halo, kako 22. februarja, saj takrat še ni bila oblikovana glasovnica. Zahtevam, da pokličejo državno volilno komisijo. Zraven sem. Povedo, da ne morem predčasno glasovati, ker se nisem prijavila, da mi je bila pošta poslana prejšnji teden (torej prepozno). Prosim, da tudi sama spregovorim z državno komisijo. Se predstavim kot invalidka, ki težko govorim. Posluša me, na drugi strani. Povzdignem glas, kolikor ga pač lahko. Pravim, da imam pravico voliti, ni le moja dolžnost, je predvsem PRAVICA. Če ne bom mogla glasovati, bom vložila tožbo, še rečem. Ja, lahko se pritožim. A kaj mi pomaga, če so volitve že mimo. Preden bi mojo pritožbo obravnavali, bi bilo že vse odločeno. Tožila vas bom in ne samo to, tudi medije bom poklicala.
In sem poklicala Mojco Dumančič (že nekaj mesecev je na bolniški). Mojca mi je dala kontakt s kolegico Ksenijo Černuta, ki je bila žal nekje drugje, a mi je obljubila, da bo govorila z urednico in poslala snemalca Darka. Ki je bil pred športno dvorano Milojke Štrukelj, kjer je bila prireditev ob 60. letnici OŠ Kozara. Čakali so le še predsednika države Boruta Pahorja. Tam je bila tudi Milena Bogdanov z malim zapisom, ki ga prilagam. Predsednik je prišel, z očmi ošinil zapis, ni ga prebral, zato sem ga prosila, da ga prebere. Naredil je korak nazaj, prebral in vstopil a avlo. Ni mi namenil pozdrava, jaz pa njemu: Hvala, lep dan. Takega predsednika imamo. Samovšečnega.
In potem sem dala kratko izjavo za RTV Slovenijo. Ki pa najverjetneje ni bila objavljena. Žal.
In danes v tretje. Z mano gre Sergio, ker sem v petek padla, bila na urgenci, morala bi ostati na opazovanju, saj imam pretres možganov. Sem še malo rock & roll.
Greva, na glasovanje OMNIA, kjer ne morem voliti, ker se nisem prijavila. Kdo je vedel, da se je treba prijaviti, sam veliki »Šef« državni tožilec Andrej Orel mi tega v četrtek ni rekel. Halo!!! Pokličemo dežurnega, prideta dva, ena z masko in en moški, ki me niti ne pusti, da povem do konca. Dvignem glas, on utihne. Ne gre, nikakor mi ne dovolijo voliti.
Greva na navadno volišče, Sergio. zahteva »gospoda« Orla, a on ne blagoslovi soočiti se z nama. Odločiva se spet klicati dežurnega, a Orel ne pride in ne pride. F**k off, res. Dobiva številki konzulata v Trstu, Sergio pokliče in greva. Vozim jaz, Sergio je kopilot.
Pred konzulatom vrsta volivcev, Slovenci, itak. Brez mask, vsi. Volišče je v 3. nadstropju, torej zame nedostopno. Sergio gre gor in zahteva, da pridejo do mene. In prideta, moški in ženska. Do mene, na soncu sem. Podpišem, izpolnim glasovnico, Sergio jo odnese gor. In to je to!
Gospod Orel, tako se ne ravna z državljani Slovenije, ki imamo dolžnost in PRAVICO voliti. Tudi to je nedopustno, da volilne komisije nimajo pravih informacij. Pričakovala bi vse prej kot to. Da kličejo predpostavljenega. Da moram zahtevati vpogled v volilne sezname. Da sem zavajana tudi od tebe Andrej (Orel je moj dobri znanec), saj mi nisi povedal, da bi se morala za glasovanje OMNIA (glasovanje izven stalnega bivališča) prijaviti. In še to, da moramo volivci sami pogledati, kako in kaj, je TREBA. Ok, jaz bi že morda lahko pogledala, kar sem tudi naredila v nedeljo, kaj pa vsi tisti računalniško nepismeni, onemogli, invalidi, slepi … kaj pa oni? Nedopusten je tako »pišmevrit« odnos do mene in drugih tudi. Ne, vi niste blagovolili priti do mene, meni ni bilo dovoljeno stopiti do VAS. SPOŠTLJIVO ALI NE, PRESODITE bralci tega odprtega pisma.
A ne bo ostalo neopaženo. Odločena sem, da grem do konca. Morda tožba, najmanj pa ODPRTO PISMO MEDIJEM.
DOST’ ‘MAM! Nepreklicno!