»Tisti trenutek, ko jo (to knjigo) vzamete v roke, se morate zavedati, da vstopate v svet, ki ga niste poznali – ne vi ne kdo drug. Razen, seveda, redkih izjem.« Milena Miklavčič
Kritiki so s tem pokazali sicer svoj čustveni odziv na dejstva, izpovedana v knjigi. Ampak dejstva so dejstva ne glede na to, kako težko jih danes sprejemamo in dejstev ni moč spreminjati. Toda nagnjenost k potvarjanju dejstev je očitno splošna človeška lastnost in smo ji priča vso zgodovino in pri vseh narodih brez izjeme. Ko pa gre za tako intimne stvari, pa še toliko bolj. Kajti vedenjski vzorci in predsodki, ki jih prenašamo iz roda v rod, pogosto niso všečni in iz generacije v generacijo manj sprejemljivi. Jih pa v pričevanju Mileninih sogovornikov zlahka prepoznamo, saj so vzorci še vedno tu in vplivajo na naše življenje. Naši predniki nam sporočajo: »Ti si tak in tak za to, ker sem jaz bil tak in tak!« Tega pa najraje ne bi slišali, niti prepoznali v sebi, kajti človek iz neke obrambne drže vedno najbolj zanika ravno tisto, kar najde v globini svojega zavedanja, pa to prepozna kot neustrezno.
Vsaka nova generacija razglasi nekatere oblike vedenja in navad predhodne generacije za družbeno nesprejemljive. Danes smo tudi bolj izobraženi, obenem se danes o vsem govori in analizira in vsako odstopajoče ravnanje ali odnos se takoj popredalčka. In, če in padeš v eno vrsto predalčkov, poiščeš psihoterapevta, če v drugo vrsto, se na vse jeziš in zanikaš, in če v tretjo vrsto, pa že kaj… Tabu tem danes ni več, vsaj v teoriji ne. Vendar se je ob izidu te knjige pokazalo, da je za nekatere sodobnike največja tabu tema prav preteklost in življenje naših babic in dedkov ter staršev. Od tod je prišlo na forumih do nekaj prelitega žolča in zanikanja dejstev, ki so navedena v Milenini knjigi.
Zakaj pišem o tej knjigi šele zdaj, ko pa je izšla že pred tremi leti, prevedena je v nekaj tujih jezikov in po njej je bil posnet dokumentarni film?
Zato, ker sem jo prebrala šele zdaj in zato, ker obravnavana tematika ne bo nikoli zastarala, niti čez desetletja ne.
Ob tej priliki sem si šla ogledat na COBISS statistiko branosti knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Knjiga je že vsa tri leta med najbolj branimi v Sloveniji. Zanjo so ves čas značilne tudi dolge čakalne vrste. Pogledala sem statistiko za mesec marec za vsa tri leta, ki pravi naslednje: v marcu leta 2015 je bila izposojena 307 krat, 240 oseb pa je knjigo rezerviralo. V marcu 2016 jo je prebralo 487 oseb in 693 rezerviralo, letošnjega marca pa jo je prebralo 558 oseb, 277 pa rezerviralo. Številke v teh okvirih variirajo vse mesece in vsa tri leta.
Tega, kar lahko osebno izvedo od svojih prednikov, jim ne more nadomestiti nobeno znanstveno antropološko delo, ki bo kdaj kasneje morda le začelo obravnavati tovrstno tematiko tega časa. Kajti, četudi se bo država kdaj le odločila financirati tak ali podoben projekt, bo to že zdavnaj prepozno. Pa tudi, znanstvena dela redko zaidejo med ljudi. Na srečo je Milena Miklavčič čutila svoje osebne razloge, zgolj človeške, kot sama pravi, da se je lotila te tematike, ki se je pred njo ni dotaknil še nihče v slovenskem prostoru in kot kaže, tudi v evropskem ne.
Pripovedi o tem, kako so živeli, kako so se spoznavali s spolnostjo, kakšna je bila njihova osebna higiena, kakšno je bilo čustveno življenje naših še živečih prednikov v prvi polovici 20.stoletja, ki jih je Milena zbrala od žensk in tudi od moških, je lahko zbrala le oseba njenega kova, oseba, ki premore dovolj življenjskih izkušenj, empatije, spoštovanja in tudi potrebne pietete in oseba, za katero njeni sogovorniki vedo, da se vezi s preteklostjo zaveda. Zares si ne predstavljam, da bi se ljudje, ki so prav Mileni Miklavčič zaupali tako intimne podrobnosti svojega življenja, lahko odprli mladi znanstvenici ali navdušenemu antropologu. Kajti, nekateri ljudje so se v zenitu svojega življenja dobesedno izpovedali, se zaupali, povedali stvari, ki jih morda še nikoli prej niso niti izustili. In tega zagotovo ne bi storili, če ne bi začutili »izpraševalke« kot nekoga svojega, kajti njihovi spomini se nanašajo na čas, ki jim je neprestano dopovedoval, da so slabi, nevredni, umazani in grešni, čeprav so se globoko v sebi zavedali, da je to krivično. Gre za tako osebne izpovedi, ki jih niso zaupali niti lastnim otrokom, saj so bile preveč boleče, sramotne ali pa so se jim zdele nevredne omenjanja. Gre za človekovo intimo, ki obstaja, dokler je ta oseba še živa. Ko je ni več, je vsako razmišljanje o njenem čustvenem in intimnem življenju zgolj ugibanje in neosnovana romantična predstava o tem, kako naj bi naši predniki čustvovali, kajti nobeden razlagalec preteklosti se ne more izogniti čerem razlaganja skozi svojo osebno prizmo, pa četudi po metodah in v imenu znanosti.
Zatorej je pričujoča knjiga nepredstavljivo dragocen vir za vse bodoče antropološke raziskave o čustvenem in intimnem življenju naših prednikov prve polovice 20. stoletja in najbrž je ta čas referenca tudi za kakšno stoletje poprej.
Ob branju izpovedi pričevalcev boste nehote trčili ob lastno nelagodje, pa četudi so vaše navade in izkušnje svetlobna leta od navad vaših babic. Tako se nam zazdi, a globoko v nas pa vendarle še tli spomin in drobci informacij, ki smo jih zaznali v našem otroštvu pri starših ali starih starših in si jih nismo znali razlagati oziroma smo na nek način čutili, da se o tem ne govori, ob branju teh izpovedi pa se spet pojavijo v naši zavesti.
Srž vsega trpljenja ljudi so medsebojni odnosi in človeška nrav in nevednost. Tudi človeška nrav sama, ki je med drugim še pohlepna, neposredno povzroča človeško gorje. Vsaka posvetna ali cerkvena oblast pa jo zna neusmiljeno izkoristiti za interese tistih, ki so na oblasti, pri tem pa obe vedno delujeta z roko v roki. Prst Mileninih sogovornikov je jasno uperjen tudi v to.
In, seveda, ni se čuditi, da se je v preteklosti oblast (cerkev) toliko ukvarjala celo z žensko menstruacijo, saj je korelacija med količino menstruacij – in številom otrok logična. Oblast je potrebovala veliko otrok, da je imela koga pošiljati na fronto. Uporabljala je vsa sredstva, da bi ženske rojevale čim več otrok, pri tem pa ni mignila niti s prstom, da bi ženskam vsaj malo pomagala pri preživetju otrok in njih samih. Ravno nasprotno: tiste, ki so rodile nezakonske otroke, je zasramovala, tiste, ki niso rojevale, je celo župnik poklical na zagovor in pranje možganov, tiste, ki so rojevale in so poleg njih samih umirali tudi otroci zaradi podhranjenosti ter garanja in fizičnega in psihičnega trpljenja mater, so dobile kvečjemu božji blagoslov skupaj z njihovimi možmi vred, ki so jih pogosto in legitimno pretepali noseče ali ne.
Moški je lahko pretepal ženo in otroke, svoje ali tuje tudi do smrti. Le redko je oblast ocenila, da se je kdo pri tem početju »spozabil« na tak način, da bi ga bilo treba kaznovati. Detomori zaradi golega dejstva, da otroka ni bilo moč nahraniti, saj še odrasli niso imeli kaj jesti, niso bili nobena redkost, prav tako ne splavi, zaradi katerih so ženske pogosto izgubile življenje. Oblast je mižala, ženske pa so zasramovali, kjer je bilo le mogoče.
»Svetost življenja«, ki jo danes nekateri sodobni politiki in njihovi privrženci tako pogosto uporabljajo za netenje razprtij, še skoraj do nedavnega ni obstajala niti na deklarativni ravni posvetne oblasti, morda le cerkvene.
Danes jo nekateri deklarirajo na vsa usta, vendar pa ta t.i. imenovana svetost življenja izgubi ves svoj pomen tisti trenutek, ko se otrok rodi. Za življenje se v trenutku rojstva otroka prenehajo zanimati prav vsi, ki so do tedaj imeli polna usta »svetosti«, kajti v trenutku rojstva je treba preiti od besed k dejanjem. Otroka je treba hraniti, mora biti na varnem, dobiti ljubezen in celo izobrazbo. Kdo potem dejansko skrbi za otroke? Morda borci za »svetost življenja?« Ne, oni se zelo verjetno ponovno pojavijo šele takrat, ko je tega otroka treba poslati na vojno ali vojna žarišča, kjer bo s precejšnjo gotovostjo izgubil življenje. Ravno tako se ga deložira iz doma ali deportira čez mejo. Ravno tako se ga ubija fizično ali psihično maltretira, pa naj bo to nekje na vojnem območju ali za zidovi slovenskih domov. Novi davkoplačevalci bodo že nekako zrastli sami od sebe. In možje že vedno pretepajo žene in matere za temi istimi zidovi. In ženske so za isto delo manj plačane, enako kot pred sto leti. Naši predniki se vsaj niso sprenevedali.
In potem danes na socialnem omrežju Facebook nekdo zganja jezo na muslimanske moške, ki »fukajo naše ženske«, »svoje« pa skrivajo pod burkami ali za zidovi domov. Dobro, razumem, da bi tudi oni radi »fukali Muslimanke«, pa jih jezi, da ne morejo do njih. Vendar pa poleg asociacije na basen o lisici in kislem grozdju najbolj zaštrli ven predstava tega možakarja o ženski kot predmetu zadovoljevanja njegovih potreb, torej lastniški odnos do ženske. Odzivi »drugih klenih slovenskih dedcev« na njegovo izjavo pa kažejo, da je ta lastniški odnos še vedno dokaj prisoten. Dejstva, da ženske po lastni volji seksajo z Muslimanskih moškimi, preprosto niso sposobni dojeti. Seveda tu ne govorimo o posilstvih, ki pa se poleg tujih medijsko razvpitih verjetno v enakih ali celo večjih količinah še vedno dogajajo za zidovi slovenskih domov in kažejo na ta zakoreninjeni lastniški odnos moških do žensk. Preteklih sto let ga očitno še ni uspelo izkoreniniti nobeni oblasti. Ob tem se vprašam, ali ima sploh katera oblast v resnici ta interes.
Ne glede na moje razmišljanje, pa bodo najbrž tudi vas iz mirnega sna vrgle zgodbe nekaterih Mileninih sogovornic in sogovornikov.
Odnos do higiene naših prednikov je za naše pojmovanje popolnoma nepredstavljiv. Pogosto se je zgodilo, ko je katera ženska očistila in pomila tla v hiši, to ni bilo po volji njenemu očetu ali možu. Da bi pokazal, kdo je gospodar, si je eden ali drugi pogosto nadel obutev za v hlev, tja odšel in ob povratku z umazanimi škornji potacal vso hišo.
Da so imeli nekoč pljuvalnike in nočne posode v nočni omarici ob postelji, se moja generacija še sama megleno spomni. O (ne)umivanju naših prednikov imamo svoje predstave in običajno mislimo, da so se umivali kvečjemu enkrat na teden. Da se mnogi niso umivali nikoli, se nam zdi nepojmljivo. Da pa je bil del obvezne opreme moške nočne omarice tudi poseben nožič, s katerim si je moški pred spolnim odnosom ostrgal obroček iz zlepljenih dlak in sirčka s penisa, da ga ta ni obribal med samim odnosom, pa je dvig krvnega pritiska še najmanj, kar se lahko pripeti nepripravljenemu bralcu.
Ne moški, ne ženske niso nosili spodnjega perila in slednje niso poznale Tosama ali Always higienskih vložkov. Zato se je v cerkvi pod marsikatero žensko natekla lužica krvi ob njeni menstruaciji, četudi si je morda zavezala kak trak ali kos stare cunje med noge. Župnik pa je imel s tem dober pregled nad njihovimi nosečnostmi. Le krvave lužice svojih farank je lahko preštel. In, ker je vsaka je imela v cerkvi svoje stalno mesto, je lahko hitro seštel ena in ena.
Kasneje, ko so se že pojavili trakovi, s katerimi so si ženske za silo pomagale ob mesečnem krvavenju in so te trakove potem prale in na skrivaj sušile, pa so s tem tudi druge ženske dobile nadzor nad vrstnicami in sosedami. Kajti sklepale so lahko, če neka ženska morda dva ali tri mesece »ni imela perila«, potem pa se je le-to spet pojavilo, da je »odpravila« oziroma naredila splav. In o marsikateri ženski so potem prav pripadnice istega spola razširile grde govorice in ji že tako težko življenje še otežile. Nič boljši ni bil odnos med taščami in snahami. Ko je snaha po več desetletnem trpinčenju po smrti svoje tašče končno sama zagospodovala v hiši, je »ta mlado« tudi sama trpinčila.
Sogovorniki v tej knjigi pripovedujejo o svojem življenju na kmetijah na območju od Žirov do Idrije, torej kmečkem življenju. Da pa se mestno življenje tega časa ni tako bistveno razlikovalo od podeželskega, vsaj kar zadeva odnose, pa kažejo pisma z zgodbami, ki jih je Milena Miklavčič pričela prejemati po izidu pričujoče knjige.
Ne glede na vse tukaj zapisano, knjiga ni niti malo temačna in v njej je najti tudi nekaj ljubečih zgodb in kakšno hudomušnost
Moje priporočilo je, preberite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, zatem pa pojdite v domove starostnikov in vprašajte svoje prednike o njihovem življenju. Mogoče ne boste izvedeli ravno šokantnih podrobnosti, kajti če vas komaj poznajo, ne morete pričakovati zaupnega odnosa. Kljub vsemu boste morda izvedeli, zakaj vaša družina nima stikov z nekaterimi sorodniki ali sosedi, morda bodo prav vam zaupali, da ima vaš oče ali mama nekje polbrata ali polsestro, za katerega oni sami še ne vedo. Kdo ve?!
Najmanj, kar pa lahko s tem dobrega storite, je to, da jim s svojim zanimanjem pokažete nekaj spoštovanja, ki si ga za preživeto življenje zaslužijo. Kajti življenje mnogih je bilo eno samo trpljenje, da so lahko prehranili svoje otroke. Ti otroci pa so vaše mame in očetje, vaše babice in dedki.
In, nenazadnje, uvid v preteklost vaših prednikov vam bo pomagal bolje razumeti vaše lastno življenje, strahove in ravnanje.
Oglej si fotografije (klik na slike!)
***
Knjigo lahko kupite skoraj v vseh slovenskih knjigarnah ali pa se postavite v vrsto v vaši knjižnici.
Če jo boste pa naročili pri njej osebno, vam bo napisala še posvetilo.
Poiščite jo na Facebook profilu: Fb Milena Miklavčič
