In, seveda, ni se čuditi, da se je v preteklosti oblast (cerkev) toliko ukvarjala celo z žensko menstruacijo, saj je korelacija med količino menstruacij – in številom otrok logična. Oblast je potrebovala veliko otrok, da je imela koga pošiljati na fronto. Uporabljala je vsa sredstva, da bi ženske rojevale čim več otrok, pri tem pa ni mignila niti s prstom, da bi ženskam vsaj malo pomagala pri preživetju otrok in njih samih. Ravno nasprotno: tiste, ki so rodile nezakonske otroke, je zasramovala, tiste, ki niso rojevale, je celo župnik poklical na zagovor in pranje možganov, tiste, ki so rojevale in so poleg njih samih umirali tudi otroci zaradi podhranjenosti ter garanja in fizičnega in psihičnega trpljenja mater, so dobile kvečjemu božji blagoslov skupaj z njihovimi možmi vred, ki so jih pogosto in legitimno pretepali noseče ali ne.

Moški je lahko pretepal ženo in otroke, svoje ali tuje tudi do smrti. Le redko je oblast ocenila, da se je kdo pri tem početju »spozabil« na tak način, da bi ga bilo treba kaznovati. Detomori zaradi golega dejstva, da otroka ni bilo moč nahraniti, saj še odrasli niso imeli kaj jesti, niso bili nobena redkost, prav tako ne splavi, zaradi katerih so ženske pogosto izgubile življenje. Oblast je mižala, ženske pa so zasramovali, kjer je bilo le mogoče.

»Svetost življenja«, ki jo danes nekateri sodobni politiki in njihovi privrženci tako pogosto uporabljajo za netenje razprtij, še skoraj do nedavnega ni obstajala niti na deklarativni ravni posvetne oblasti, morda le cerkvene.

Danes jo nekateri deklarirajo na vsa usta, vendar pa ta t.i. imenovana svetost življenja izgubi ves svoj pomen tisti trenutek, ko se otrok rodi. Za življenje se v trenutku rojstva otroka prenehajo zanimati prav vsi, ki so do tedaj imeli polna usta »svetosti«, kajti v trenutku rojstva je treba preiti od besed k dejanjem. Otroka je treba hraniti, mora biti na varnem, dobiti ljubezen in celo izobrazbo. Kdo potem dejansko skrbi za otroke? Morda borci za »svetost življenja?« Ne, oni se zelo verjetno ponovno pojavijo šele takrat, ko je tega otroka treba poslati na vojno ali vojna žarišča, kjer bo s precejšnjo gotovostjo izgubil življenje. Ravno tako se ga deložira iz doma ali deportira čez mejo. Ravno tako se ga ubija fizično ali psihično maltretira, pa naj bo to nekje na vojnem območju ali za zidovi slovenskih domov. Novi davkoplačevalci bodo že nekako zrastli sami od sebe. In možje že vedno pretepajo žene in matere za temi istimi zidovi. In ženske so za isto delo manj plačane, enako kot pred sto leti. Naši predniki se vsaj niso sprenevedali.

In potem danes na socialnem omrežju Facebook nekdo zganja jezo na muslimanske moške, ki »fukajo naše ženske«, »svoje« pa skrivajo pod burkami ali za zidovi domov. Dobro, razumem, da bi tudi oni radi »fukali Muslimanke«, pa jih jezi, da ne morejo do njih. Vendar pa poleg asociacije na basen o lisici in kislem grozdju najbolj zaštrli ven predstava tega možakarja o ženski kot predmetu zadovoljevanja njegovih potreb, torej lastniški odnos do ženske. Odzivi »drugih klenih slovenskih dedcev« na njegovo izjavo pa kažejo, da je ta lastniški odnos še vedno dokaj prisoten. Dejstva, da ženske po lastni volji seksajo z Muslimanskih moškimi, preprosto niso sposobni dojeti. Seveda tu ne govorimo o posilstvih, ki pa se poleg tujih medijsko razvpitih verjetno v enakih ali celo večjih količinah še vedno dogajajo za zidovi slovenskih domov in kažejo na ta zakoreninjeni lastniški odnos moških do žensk. Preteklih sto let ga očitno še ni uspelo izkoreniniti nobeni oblasti. Ob tem se vprašam, ali ima sploh katera oblast v resnici ta interes.

Ne glede na moje razmišljanje, pa bodo najbrž tudi vas iz mirnega sna vrgle zgodbe nekaterih Mileninih sogovornic in sogovornikov.

Odnos do higiene naših prednikov je za naše pojmovanje popolnoma nepredstavljiv. Pogosto se je zgodilo, ko je katera ženska očistila in pomila tla v hiši, to ni bilo po volji njenemu očetu ali možu. Da bi pokazal, kdo je gospodar, si je eden ali drugi pogosto nadel obutev za v hlev, tja odšel in ob povratku z umazanimi škornji potacal vso hišo.

Da so imeli nekoč pljuvalnike in nočne posode v nočni omarici ob postelji, se moja generacija še sama megleno spomni. O (ne)umivanju naših prednikov imamo svoje predstave in običajno mislimo, da so se umivali kvečjemu enkrat na teden. Da se mnogi niso umivali nikoli, se nam zdi nepojmljivo. Da pa je bil del obvezne opreme moške nočne omarice tudi poseben nožič, s katerim si je moški pred spolnim odnosom ostrgal obroček iz zlepljenih dlak in sirčka s penisa, da ga ta ni obribal med samim odnosom, pa je dvig krvnega pritiska še najmanj, kar se lahko pripeti nepripravljenemu bralcu.

Ne moški, ne ženske niso nosili spodnjega perila in slednje niso poznale Tosama ali Always higienskih vložkov. Zato se je v cerkvi pod marsikatero žensko natekla lužica krvi ob njeni menstruaciji, četudi si je morda zavezala kak trak ali kos stare cunje med noge. Župnik pa je imel s tem dober pregled nad njihovimi nosečnostmi. Le krvave lužice svojih farank je lahko preštel. In, ker je vsaka je imela v cerkvi svoje stalno mesto, je lahko hitro seštel ena in ena.

Kasneje, ko so se že pojavili trakovi, s katerimi so si ženske za silo pomagale ob mesečnem krvavenju in so te trakove potem prale in na skrivaj sušile, pa so s tem tudi druge ženske dobile nadzor nad vrstnicami in sosedami. Kajti sklepale so lahko, če neka ženska morda dva ali tri mesece »ni imela perila«, potem pa se je le-to spet pojavilo, da je »odpravila« oziroma naredila splav. In o marsikateri ženski so potem prav pripadnice istega spola razširile grde govorice in ji že tako težko življenje še otežile. Nič boljši ni bil odnos med taščami in snahami. Ko je snaha po več desetletnem trpinčenju po smrti svoje tašče končno sama zagospodovala v hiši, je »ta mlado« tudi sama trpinčila.

Sogovorniki v tej knjigi pripovedujejo o svojem življenju na kmetijah na območju od Žirov do Idrije, torej kmečkem življenju. Da pa se mestno življenje tega časa ni tako bistveno razlikovalo od podeželskega, vsaj kar zadeva odnose, pa kažejo pisma z zgodbami, ki jih je Milena Miklavčič pričela prejemati po izidu pričujoče knjige.

Ne glede na vse tukaj zapisano, knjiga ni niti malo temačna in v njej je najti tudi nekaj ljubečih zgodb in kakšno hudomušnost

Moje priporočilo je, preberite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, zatem pa pojdite v domove starostnikov in vprašajte svoje prednike o njihovem življenju. Mogoče ne boste izvedeli ravno šokantnih podrobnosti, kajti če vas komaj poznajo, ne morete pričakovati zaupnega odnosa. Kljub vsemu boste morda izvedeli, zakaj vaša družina nima stikov z nekaterimi sorodniki ali sosedi, morda bodo prav vam zaupali, da ima vaš oče ali mama nekje polbrata ali polsestro, za katerega oni sami še ne vedo. Kdo ve?!

Najmanj, kar pa lahko s tem dobrega storite, je to, da jim s svojim zanimanjem pokažete nekaj spoštovanja, ki si ga za preživeto življenje zaslužijo. Kajti življenje mnogih je bilo eno samo trpljenje, da so lahko prehranili svoje otroke. Ti otroci pa so vaše mame in očetje, vaše babice in dedki.

In, nenazadnje, uvid v preteklost vaših prednikov vam bo pomagal bolje razumeti vaše lastno življenje, strahove in ravnanje.