Bogdan Biščak
OROŽARSKA HISTERIJA

Kot nekdo, ki se že od gospodarske krize iz l. 2008 pa vse do zadnje, ukrajinske, čudi in jezi ob katastrofalnem šalabajzerstvu evropske politične nomenklature pri spopadanju s krizami, si ne morem kaj – čeprav se zavedam, da je to destruktivno – da ne bi užival ob ogorčenem presenečenju in zmedenem vzdihovanju te iste nomenklature po javnem prepiru nepremičninskega mešetarja, ki je sedaj ameriški predsednik in komika, ki je pred že nekaj leti postal predsednik Ukrajine. 

No, to uživanje je seveda kratkega daha. Zadeve namreč postajajo krvavo resne. Do sedaj nas je (ne)odločanja modrega vodstva EU stalo predvsem razvojno zaostajanje. Zamujenih priložnosti in neizkoriščenih potencialov.  Še najmanj nas lahko skrbi dejstvo, da v svetu, ki ga obvladujejo Kitajska, Rusija in ZDA, EU, funkcionira le še (nekdanji predsednik Türk nas je na to slikovito prispodobo spomnil v petkovih Odmevih) kot pomivalka posode po večerji, ki so jo skuhali glavni igralci. 10 izgubljenih let zaradi bedastih varčevalnih ukrepov, s katerimi so, kot so napovedali ekonomski nobelovci, le poglobili  gospodarsko krizo, smo nekako že pozabili oz. se z njimi sprijaznili. Kot smo pozabili na le nekaj mesecev staro predstavitev poročila Maria Draghija o evropski konkurenčnosti, katerega priporočil EU nomenklatura, tako kot skupne politike do migracij, vse bolj evidentno pa, da tudi zelenega prehoda, niti približno ni sposobna uresničiti. To, kar se nam pripravlja sedaj, pa bo, skupaj z dosedanjim obravnavanjem vojne v Ukrajini, naša življenja, ne le oropalo izgledov za izboljšavo, ampak jih bo občutno poslabšalo.

V mislih imam orožarsko histerijo, ki je zajela že skoraj ves evropski politični razred. Tako kot so zadnja 3 leta papagajsko ponavljali, da bodo sankcije prisilile Rusijo, da ustavi agresijo na Ukrajino, zdaj papagajsko ponavljajo Trumpovo mešetarsko domislico, naj povečajo obrambne izdatke na 5 % BDP. Glede višine tega % jim pogled preko palca (za analize in strategije ni časa), kaže sicer različne številke, ampak da je povečanje potrebno, so si pa enotni.

EU si je z nepremišljenimi sankcijami proti Rusiji zabila že vrsto avtogolov.  Povišane cene plina in elektrike so marsikatero podjetje že prisilila, da svoje poslovanje izseli iz EU. BDP sedemindvajseterice je v letu 2023 zrastel za pičlih 0,3 %, v l. 2024 pa nekje med 0,3 in 0,4 %. V istih letih je ruski BDP rasel po 3,6 oz. 3,1 %. Sankcije so torej škodovale EU bolj kot Rusiji. Sedaj naj bi se tej sabotaži gospodarstva EU in prebivalstva pridružili še povečani obrambni izdatki. 

In zakaj je to povečanje obrambnih izdatkov sploh potrebno? Če ste pomislili, da zaradi Trumpove grožnje po priključitvi Grenlandije, ko uporabe sile ni hotel izključiti, se motite. Trump in ZDA se sicer v evropskih modrih glavah počasi iz zaveznika spreminjata v nepredvidljivega silaka, ki nekontrolirano mlati okoli sebe, ampak te glave še niso prišle  tako daleč, da bi državo, ki je sicer večino svojega obstoja preživela v konstantnem vojnem stanju, doumele kot sovražnico. Sovražnica, pred katero se je treba zaščititi, je seveda Rusija. Tista Rusija, ki je potrebovala 2 leti obleganja, da je zavzela ukrajinsko vas  Velyka Novosilka.

Kaja Kallas, EU »zunanja ministrica« sicer trda podpornica teze o nujnosti vojaške zmage nad Rusijo,  potrebo po povečanju utemeljuje s podatkom, da članice EU namenjajo obrambi 1,9 % BDP, Rusija pa 9 % (v resnici nekaj čez 6 %). Pri tem modro zamolči absolutne zneske, ki gredo za orožje (orožje se namreč kupuje z dolarji in evri, ne pa z % BDP). Obrambni izdatki članic EU so v l. 2024 namreč znašali 326 mrd $. 3-krat toliko kot ruski (109 mrd $ po poročanju Reutersa). Kolikokrat več od Rusije mora torej nameniti EU, da bomo varni pred njo?

Če vzamemo za osnovo izračuna predlog največjih histerikov med šefi EU (recimo Poljaka Tuska), ki hočejo 5 % BDP, bo EU varna, če bo namenila obrambi 8-krat več od Rusije (857 mrd $), če pa manjših histerikov (recimo Britanca Starmerja), ki predlaga 2,5 % BDP pa, če bomo namenili 4-krat več od Rusije (428 mrd $). Ali potrebujemo za obrambo tolikokrat več od Rusije, ker smo v EU taki idioti, da ne znamo racionalno trošiti ali pa tako koruptivni, da denar za obrambo izginja v neznane žepe, zaenkrat ne zanima nikogar. Ker histerija. No, morda pa se modri EU voditelji vendarle pripravljajo na spopad z ZDA, ki je v l. 2024 za obrambo potrošila skoraj 8-krat več od Rusije, in 2,6-krat več od EU držav (842 mrd $).

EU politično vodstvo funkcionira kot trop ovac. Kamor se nameni prva ovca, gredo še druge. Če je to prepad pa naj bo prepad, važno je, kot stalno ponavljajo, da smo enotni. Tako so s sankcijami proti Rusiji invalidirali EU gospodarstvo, sedaj pa so na tem, da zelenemu prehodu, zdravstvu, infrastrukturi, kmetijstvu … odtegnejo nekje med 102 (kolikor bi obrambi dodali manjši histeriki) in 531 mrd $ (kolikor bi dodali večji) in učinkovito zaključijo sabotažo, ki so jo začeli l. 2008.

Ima pa ta groteska, ob katastrofi, ki nam jo pripravljajo, vsaj eno zabavno in eno pozitivno okence. Zabavno je gledati goreče vernike v NATO, ta marketinški oddelek vojaško industrijskega kompleksa, ki se sesuva v prah, kako jecljajoče iščejo formule za njegovo preživetje. Pozitivno pa je bilo videti Roberta Goloba, ki je v izjavi pred neformalnim vrhom EU v Bruslju zatrdil, da cilj Slovenije ostaja 2 % BDP za obrambo do l. 2030. Če bo pri tem vztrajala še naslednja vlada (če ne bo Janševa, seveda), utegnemo kmalu dohiteti stare članice EU po (padajočem) BDP na prebivalca.