Med časom epidemije sem opazovala od doma svojo hišno goro: « Ta šment raste iz druge občine.« Peca. Tako ali tako sem bila v bolniški in posledično nezmožna, da jo obiščem. A srce si je želelo tja. In takrat sem se zaklinjala: »Ko bom bolje, ko bo to sranje mimo … pridem, pa čeprav po kolenih.«

Trajalo je bolj dolgo, kot sem mislila. Nekateri bi te zadržke ovili v diplomatski izraz: tehnične ovire. Jaz jim rečem »cvikanje«. Bo dovolj energije, bo telo zablokiralo … ?