Dragi moji!
Čas je, da tudi jaz napišem še nekaj vrstic o življenju, ki se nam dogaja.
Razmišljam namreč, v katerem, od devetih krogov Dantejevega pekla, se ta trenutek nahajamo. Rada bi verjela, da se nahajamo v zadnjem, in da bomo končno lahko prestopili prag vic, kjer nas bo sedanja situacija, ki jo doživljamo zaradi korona virusa očistila do te mere, da bomo lahko nekoč vstopili v nebesa. Prej moramo prehoditi še sedem strmih in kamnitih planot. Saj veste, katere? (požrešnost, pohlep, pohota …) Ko jih presežemo, vstopimo v vrt, kjer bomo živeli po povsem drugih vrednotah, kot jih živimo danes. Utopija? Indija Koromandija?
Jaz, Viktorija, upokojenka, sem še vedno otroško naivna, še vedno verjamem, da lahko postane rek: Življenje je lepo! resničen za vse ljudi na tem svetu. Ni nas preveč, kot nekateri trdijo, zemlja je dovolj prostorna, da lahko vsi živimo v simbiozi z njo. Hrane je dovolj za vse ljudi in dostojnega dela za človeka tudi, le vrednotiti bi ga bilo potrebno drugače kot je vrednoteno zdaj.
Dajmo, združimo skupaj svoje moči, bodimo solidarni, bodimo empatični in pozabimo na globoke zamere. Slednje naj nam bodo samo v opomin, da ne stopimo vedno znova v začaran svet človeških blodenj in nedojemljivih fanatizmov, ki so se in se dogajajo tudi v času, ki ga živimo.
Karantena in grožnja smrti, ki trenutno preži na nas, naj bo tudi čas za razmislek o tem, kakšno življenje je za nas dobro življenje.
Vaša,
