Današnja tema kreativnega pisanja me je nagovorila. lp, Lidija
Pod stopnicami, ki se spustijo s stropa mansarde in vodijo nanj, stoji klavir. Kako je prišel tja? Uh, to je dolga zgodba. Drži se je prah s podstrešja. Čeprav do sedaj klavir ni bil še nikoli na podstrešju. Vedno v sobah, ki pa so rahlo spominjale zaradi neuporabe na podstrešje.
Podstrešja ne bom odpirala. Nazadnje sem na njem sušila neke žavbe, skrivajoč jih pred drugimi nosovi. Te naj bi pozdravile tega, od katerega je potem prišel klavir v mojo mansardo. Ugotovila si, da ga niso, kaj ne? Bolezen ga je odrezala v roku treh mesecev. Mimogrede, klavir je že bil pri njem. Še prejšnja lastnica je bila stara gospa. Moja babica. Ona je znala igrati nanj. Tudi nas je znala uglasiti v sopomoč, kadar je to bilo potrebno. Za še prejšnjega lastnika pa ne vem, kdo je bil. Potem so te iste žavbe naskočile nekoga drugega. Žensko v najboljših letih, ki so se sprevrgla v njena najslabša. Mogoče ti je zdaj bolj jasno, da podstrešja ne bom odpirala. Bilo bi, kot da odpiram svojo glavo. Varno sem ga zaprla s klavirjem. Kot svojo glavo pred bolečimi spomini zapiram v prizanesljivo pozabo.
Z leti je pod podstrešjem nastalo podpodstrešje. Tu živim s spomini in prahom, ki jih lahko nosim. Seveda je tu še vse kaj drugega kot žalost. So otroški prstki, ki so lepili zvezde na strop spalnice in je ljubezen in upi in vztrajnost. Nekaj od tega je zloženo na police s knjigami, nekaj je v zraku sob, ki se jih ne da prepleskati s svežo barvo, ker se je medtem zarilo globoko v gube mojih let. Nanje sem ponosna. Ob tem sem včasih rahlo otožna. Včasih razigrana. Ampak to verjetno tudi spada k podpodstrešju. Tega sem ti odprla.
Lidija Polak