Laž o pomembni kvalifikaciji lahko človeku odpre vrata. Ko za njimi dobi službo, ugled in zaupanje, priznanje postane težje. Toda leta molka začetne laži ne zmanjšajo. Dodajajo ji nove posledice.

»Pravosodni izpit sem opravil.«

Stavek je kratek. Lahko se pojavi v pogovoru, življenjepisu ali ob prijavi na delovno mesto. Če ni resničen, pa lahko sproži precej dolgo zgodbo.

Drugi človeku pripišejo kvalifikacijo, ki je nima. Zaupajo mu naloge, ga priporočijo, sprejmejo njegovo strokovno presojo. Sčasoma se na prvotno trditev naslonijo sodelavci, bližnji in ustanova. Laž postane del njegovega položaja.

Ta razmislek ne presoja konkretnega posameznika. Primer neobstoječega izpita odpira širše vprašanje: kako človek živi z zavestjo, da pomemben del njegove javne podobe temelji na neresnici?

Najprej si mora razložiti sam sebi

Na začetku je lahko želja po koristi. Človek hoče položaj, za katerega ne izpolnjuje pogojev. Lahko ga vodi tudi sram: neuspeha ne želi priznati družini, sodelavcem ali ljudem, ki od njega veliko pričakujejo.

Možen je še nekoliko drugačen začetek. Izpit namerava opraviti in si dopoveduje, da je rezultat skoraj gotov. Trditev predstavi kot dejstvo, čeprav je za zdaj samo njegova želja.

»Saj bom uredil.«

Takšna misel mu omogoči, da se izogne polni teži dejanja. V lastnih očeh morda ostaja sposoben in pošten človek, ki mora odpraviti samo še eno podrobnost.

Raziskave nepoštenega vedenja kažejo, da ljudje svoja dejanja lahko opravičujejo in se od neprijetnih informacij miselno oddaljujejo. Tako lažje ohranjajo ugodno predstavo o sebi tudi ob ravnanju, ki ji nasprotuje. pubmed.ncbi.nlm.nih.gov

Pojasnilo pa ne odpravi odgovornosti. Posebej kadar drugi na podlagi te trditve sprejemajo pomembne odločitve.

Vsako leto doda novo vprašanje

Če človek laž popravi naslednji dan, mora pojasniti, zakaj jo je izrekel. Po več letih mora pojasniti še, zakaj je ni popravil ob vseh vmesnih priložnostih.

Ko so ga zaposlili. Ko je napredoval. Ko ga je nekdo javno predstavil s kvalifikacijo, ki je nima. Ko je poslušal pohvalo, za katero je vedel, da temelji tudi na napačnem podatku.

Priznanje začne ogrožati več kot eno trditev. Poseže v odnose in položaj, ki sta medtem nastala. Zato si lahko človek vsakokrat znova izbere odlog.

Danes ni pravi trenutek. Doma so težave. V službi je pomemben projekt. Najprej mora urediti nekaj drugega.

Čakanje težavo ohranja, hkrati pa ustvarja občutek, da bi jo bilo jutri morda lažje rešiti.

Ali ga ves čas razjeda?

Ob takšni zgodbi si radi predstavljamo človeka, ki leta živi v stalnem strahu. Vsako vprašanje ga prestraši, vsak uradni dopis pomeni možnost razkritja.

Pri nekaterih je lahko tako. Pri drugih nelagodje ni stalno. Lahko se pojavi samo ob preverjanju dokumentacije ali pogovoru o izobrazbi, potem pa ga vsakdan spet potisne v ozadje.

Raziskave tudi ne kažejo enega samega čustvenega odziva na nepoštenost. Laganje lahko poslabša počutje in samopodobo, pri nekaterih oblikah goljufanja pa so raziskovalci opazili celo zadovoljstvo zaradi uspeha. Te ugotovitve iz raziskovalnih okoliščin ne povedo, kaj doživlja določen človek, ki leta prikriva manjkajočo kvalifikacijo. Opozarjajo pa, da krivde ne moremo preprosto predpostaviti. pubmed.ncbi.nlm.nih.gov

Pomembna je še razlika med strahom in obžalovanjem.

»Kaj bo z menoj, če izvedo?« je drugačno vprašanje kot »Kaj sem s tem povzročil drugim?« Človek si lahko postavlja obe. Lahko pa ostane predvsem pri prvi.

»Delo vendar znam opravljati«

Če v službi dosega dobre rezultate, si lahko z njimi dodatno upravičuje prikrivanje. Prepriča se, da manjkajoče potrdilo ničesar bistvenega ne spremeni.

Toda sposobnost opravljanja nekaterih nalog ne spremeni neresnične navedbe v resnično. Drugi niso dobili možnosti, da bi se odločili na podlagi dejanskega stanja.

Morda je bil zaradi lažnega podatka izbran namesto kandidata, ki je zahtevani pogoj izpolnjeval. Morda so mu ljudje zaupali prav zato, ker so verjeli, da je opravil določeno preverjanje znanja.

Škoda zato ni omejena na vprašanje, ali je pri delu naredil napako. Posega tudi v poštenost izbire in v zaupanje ljudi, ki niso vedeli, da jim manjka pomemben podatek.

Kje je bila ustanova?

Večletna laž o preverljivi kvalifikaciji odpira tudi vprašanje nadzora.

Kdo bi moral preveriti podatek? Kdaj? Na podlagi katerega dokazila? Ali je zadostovala samozavestno izrečena trditev, ker je prišla od človeka, ki je deloval prepričljivo?

Preverjanje pomembnih pogojev bi moralo biti običajen del postopka. S tem ustanova varuje uporabnike svojih storitev, zaposlene in kandidate, ki so pogoje dejansko izpolnili.

Osebna odgovornost za laž ostane pri človeku, ki jo je izrekel in vzdrževal. Odgovornost ustanove za preverjanje pa obstaja poleg nje.

Priznanje ne more več popraviti vsega

Resnica po več letih ne vrne izgubljene priložnosti drugemu kandidatu. Ne odpravi samodejno škode in ne zagotovi odpuščanja. Lahko pomeni tudi konec službe ali odnosa.

Zato je razumljivo, da se je človek boji. Toda posledice priznanja niso dokaz, da je bilo prikrivanje smiselno. Del teh posledic je zrasel prav z vsakim novim letom molka.

Največje vprašanje takšne zgodbe tako ni samo, kako je nekdo zmogel izreči prvo laž.

Je tudi, kolikokrat je pozneje prepoznal možnost, da bi povedal resnico, in jo pustil mimo.

Raziskovalno ozadje: opravičevanje nepoštenih dejanj, vpliv laganja na samopodobo in počutje, zadovoljstvo ob nekaterih oblikah goljufanja.