Nihče ne začne vojne s prvim strelom. 

Ta pride šele na koncu dolge poti. 

Pred njim so govori. Objave. Parole. Šale. Vzdevki. Oznake. Dolgo ponavljanje iste misli, dokler ne postane nekaj povsem običajnega. 

Najprej nekdo reče: oni niso taki kot mi. 

Potem: oni so problem. 

Kasneje: brez njih bi živeli bolje. 

In ko besede opravijo svoje delo, orožje pogosto naredi le še zadnji korak. 

Ne zgodi se samo v vojnah. 

Tudi v vsakdanjem življenju se razpoke začnejo z besedami. 

Z eno samo pripombo lahko načnemo prijateljstvo. Z nekaj ponovitvami lahko uničimo človekovo samozavest. Z vztrajnim zaničevanjem lahko ustvarimo okolje, v katerem postane spoštovanje nekaj nenavadnega. 

Besede imajo nenavadno lastnost. Ko so enkrat izrečene, ne izginejo. Ostanejo v spominu, v odnosih, v načinu, kako gledamo drug drugega. Pogosto jih pozabimo tisti, ki smo jih izrekli, veliko dlje pa si jih zapomnijo tisti, ki so jih slišali. 

Danes z besedami ravnamo lahkotneje kot kadar koli prej. 

V nekaj sekundah napišemo komentar, delimo objavo ali nekomu pripišemo motive, ki jih sploh ne poznamo. Hitrost je postala pomembnejša od premisleka. Glasnejši pogosto preglasijo modrejše. Najbolj odmevne pa niso nujno najbolj resnične besede. 

Kot da smo pozabili, da je jezik najmočnejše orodje, ki ga je človek kdaj ustvaril. 

Z njim pišemo ustave in pesmi. Z njim učimo otroke. Z njim gradimo podjetja, razvijamo znanost in načrtujemo letala. Vse velike zamisli so bile najprej izrečene ali zapisane, še preden so dobile svojo materialno obliko. 

Toda z istim jezikom širimo tudi strah, ponižanje in sovraštvo. 

Besede same niso ne dobre ne slabe. 

Odgovornost nosi človek, ki jih izbere. 

Morda bi zato morali več pozornosti nameniti tudi pogovoru s samim seboj. 

Kolikokrat si rečemo, da ne zmoremo, da smo prestari, prepozni, premalo sposobni? Kolikokrat svoj notranji glas spremenimo v neusmiljenega kritika? Nihče teh besed ne sliši, pa vendar oblikujejo način, kako stopamo skozi življenje. 

Na koncu je res potrebnega zelo malo. 

Preživeti. 

Vse drugo je izbira. 

Izbira, kam bomo usmerili svojo pozornost. Katere misli bomo hranili. Katere besede bomo izrekli in katere bomo raje zadržali zase. 

Morda sveta ne moremo spremeniti z enim samim stavkom. 

Lahko pa ga z enim samim stavkom začnemo spreminjati. 

Navsezadnje se tudi vsaka vojna začne s stavkom. 

In morda se z njim začne tudi mir.