* 

XV

21. dan: Santiago de Compostela

Dopoldan smo čakale na avtobus pred barom s pogledom na mandrač, ki je bil prepoln majhnih čolnov. Pogledovale smo v nebo, vreme se je poslabšalo in meglice nad nami so se začele gostiti v težke sive oblake, toda v Santiagu nas je pričakalo sonce. Spet smo se vrnile na glavni trg pred katedralo in si ogledale še muzej ob njej. Kasneje pa smo se osredotočile na nakupovanje spominkov. Vse tri smo kupile keramične magnete za na hladilnik z rumeno puščico ali pa z jakobovo školjkico in nekaj mandljevih tort Santiago z limonino kremo in sladkornim posipom v obliki križa. Meni osebno se je zdela biskvitna torta premalo sočna, pa tudi limonine kreme ne maram preveč, toda vsi so jo zelo hvalili, tudi doma. Nerodno se je bilo sprehajati z nahrbtniki po majhnih in nabito polnih trgovinah, zato smo kmalu odnehale in poiskale mirno in prijetno kavarnico, kjer smo prebile ves popoldan ob kramljanju o tem in onem. Obujale smo spomine na prehojeno pot in se ob tem veliko nasmejale. Obe s Suzi sva se strinjali, da bi radi v prihodnjih letih prehodili še prvi del iz St. Jean-Pied-du-Porta  do Burgosa, le Darja je rekla, da ji je bilo zaenkrat čisto dovolj in nima nobene želje, da bi jo v celoti prehodila. Suzi je imela letalo ob treh zjutraj, tako se ji ni splačalo prespati v hotelu. Po kratkem posvetu z Darjo sva se odločili, da ji bova na letališču delali družbo in tako obenem prihranili denar za hotel. Proti večeru smo se odpravile na avtobusno postajo od koder odpelje avtobus na deset kilometrov oddaljeno letališče. Mimogrede smo se ustavile še v trgovini in si nakupile nekaj hrane za večerjo. Minevale so zadnje ure, ki sem jih preživela v Španiji in močno sem se veselila prihoda domov. Zanimivo, kako svoje misli lahko naravnaš, kajti ne glede, kako mi je bilo žal, da se neko poglavje v mojem življenju nepreklicno zaključuje in s tem občutek svobode, prostosti in skorajda brezskrbnosti, so se vse moje misli strnile v eno samo željo, da bi prišla domov in da bi videla svoje domače. Nič drugega ni takrat štelo. 

Letališče v Santiagu je majhno in prijetno, hitro ga prehodiš in čisto na koncu stavbe smo našle miren kotiček s klopmi, ki je bil zakrit pred pogledi ljudi, ki so tam delali. Izkušnja, ki sva jo imeli ob prihodu na železniški postaji v Burgosu, ko nama varnostnik ni dovolil se zlekniti na klopce, čeprav je bila čakalnica prazna, je bila še vedno sveža. 

Živahno smo zavzele vsaka svojo klop, ko sem opazila, da je Suzi vedno bolj nemirno in živčno brskala po svojem nahrbtniku in na koncu ugotovila, da je izgubila fotoaparat. Na klopco je razstavila vse svoje stvari, ki jih je imela s seboj, toda fotoaparata ni bilo. Nesrečno je stresala vsak košček obleke, ki ga je ponovno zlagala v nahrbtnik in sama pri sebi govorila, da ji je težko zaradi fotografij in ne toliko za aparat. Poskušale smo se spomniti, kdaj je nazadnje fotografirala, obnovile in analizirale smo vsak naš korak in ugotovile, da ga je verjetno odložila na blagajniški pult v zadnji trgovini, kjer smo kupovale hrano in ga tam pustila. Po kratkem posvetu, kaj bi bilo najbolje storiti, se je odločila, da se bo vrnila s taksijem do Santiaga, morda ji uspe priti do trgovine, še preden jo zaprejo, kar pa je bilo malo verjetno. Pomembneje je bilo, da bo ugotovila, kje, v kateri ulici se nahaja trgovina in njeno ime in da o tem obvesti policijo. Z malo sreče bi aparat lahko dobila nazaj, vsaj fotografije, aparat lahko podari najditelju, je še rekla, ko je hitela nazaj v Santiago. Vrnila se je čez poldrugo uro in nama poročala, kako sta skupaj s taksistom našla trgovino, ki je bila seveda že zaprta, kako je napisala listek z njenim naslovom in ga zataknila na vrata in kako je na letališču prijavila izgubo fotoaparata. S Suzi sva ohranili kontakt, poslali sva ji tudi nekaj fotografij, ko nama je čez čas sporočila, da so njen fotoaparat našli in ji ga vrnili. Res ga je pustila v trgovini. 

No, ko se je Suzi, po svoji avanturi z vožnjo s taksijem in iskanju ulice in trgovine, vrnila na letališče, smo bile zaradi dogodka vse tri izmučene. Želeli sva potolažiti Suzi, ki se nama je zasmilila, ker ji je bilo hudo za izgubljene spomine. Kar predstavljala sem si, kako ob vrnitvi domov, ne bo imela ničesar za pokazati.  

Vse tri smo nato od hudega zaspale, zleknjene vsaka na svoji klopci, dokler nas ni zbudila Suzina budilka, ko smo se poslovile in si obljubile, da ostanemo v kontaktu, takoj zatem pa sva se z Darjo spet pogreznili v spanec. 

Tako neudobno zleknjena sem ležala na klopci in sanjala, da sem se nahajala v nekem stanovanju nekje v tujini. K meni je prišla na obisk prijateljica iz srednje šole, povedala je, da je sama in da gospodar ni hotel zraven, čeprav ga je rotila, naj me tudi on obišče. Bila je oblečena v rjavo pelerino, ki so jih nosili starodavni romarji. Čez ramo je imela obešeno bisago z veliko krame in iz nje je vzela dojenčka, ki ga je želela previti. Z grozo sem ugotovila, da je dojenček plastična igračka, ki pa se je premikala in oddajala glasove, kot bi bil dojenček pravi. Prijateljica mu je nekaj ljubeče govorila in ga skrbno previla. Med tem sva klepetali, vprašala sem jo, kako je z njeno mamo in odgovorila mi je, da je v redu in da še vedno čisti stanovanja gospem v Trstu. Potem sva slikali akvarele, od nje sem si sposodila papir in barve in postalo mi je nerodno, ker sem ji porabila ves papir. Nato sem se naenkrat znašla v neki sobi, kjer je bil znanec iz mladosti s svojima otrokoma. Med sanjami sem se zbujala, verjetno sem slišala glasove na letališču, ki so pozivali potnike na odhode tega ali onega letala, vse dokler me ni dokončno prebudila Darja s šušljanjem vrečk in zadrg na nahrbtniku, tako da ne vem, kaj je hotel znanec. 

Še vedno pod vtisom sanj, za trenutek nisem vedela, kje se nahajam. Nenehno se mi je pred očmi prikazovala moja mlada prijateljica, s prekrasnimi dolgimi, črnimi lasmi, ki jih je imela razpuščene in bila oblečena v rjavo pelerino in lastna, srhljiva zaprepadenost, ko sem ugotovila, da je njen dojenček le igračka. Prijateljica res nima otrok, njena mama nikoli ni čistila stanovanj gospem v Trsu, nikoli se tudi ni ukvarjala s kakšnim slikanjem. Realnosti je ustrezala le kot dekle iz moje mladosti, že desetletja je nisem videla, pa tudi prav zelo posebno blizu si nisva bili, tudi z znancem z otrokoma, ne. Nisem si znala raztolmačiti absurdnih sanj. Danes si razlagam svoje sanje kot željo po vrnitvi v obdobje svojega otroštva, ko sem s prijateljicami igrala vlogo matere in v obdobje mladosti, ko sem iskala svoje življenjsko poslanstvo. Zadnja sekvenca mojih sanj pa me je opozarjala, da me doma čakata hčerka in sin, za katere moram še poskrbeti in ki jim manjka vloga očeta, ali pa matere ali pa kar obeh. Kdo ve?

Kakorkoli že, ne bom preveč analizirala svojih sanj, želela sem le napisati, kaj me je obremenjevalo tistih nekaj zadnjih ur v Santiagu. Po topli kavici, ki sva jo željno srkali, sva le dočakali odhod najinega letala za London. Ko je letalo zletelo iz piste, me je Darja ponovno prijela za roko in mi jo stisnila, rekoč: »Pa sva zmogli! Prijateljici še vedno in za vedno!«

Malce prisiljeno veselo sem se ji nasmehnila, ker sem še vedno razmišljala o svojih sanjah in dajale so me mračne misli, ki sem jih uspela pregnati šele ob prispetju na letališče Stansted, kjer je vse živahno vrvelo, ljudje so hodili sem in tja, vlekli za sabo kovčke, se pogovarjali med seboj, pogledovali na panoje, kjer so se minutno spreminjale najave prihodov in odhodov letal, nekateri so sedeli na klopeh in mirno brali, nekje se je slišalo razposajen otroški smeh, dišalo je po sveži kavi in pecivu. Ljudje so bili vseh narodnosti, od belcev, črncev do azijcev in muslimanov, oblečenih v svoje bele halje in turbane. Neznansko sem uživala ob opazovanju tega vrveža in bila vesela, da sem del tega.

Na bankomatu sva dvignili nekaj funtov in si privoščili v samopostrežni restavraciji dobro »pašto alla carbonara« in nato še kavo, ki sva jo dobili v pollitrskem kozarcu iz kartona, ker nisva vedeli, da je tako velika kava kar njihova standardna količina. Do odhoda letala sva imeli še štiri ure, časa torej na pretek, do takrat jo bova vendarle popili. Letališki terminal je bil, kot sem že omenila, preplavljen z ljudmi, z vozičkom za prtljago sva težko krmarili med njimi, zato sva izmenjaje čuvali prtljago in se sami sprehajali med trgovinicami na letališču, ki so bile pravi balzam za ženske oči. Najdlje sem se ustavila v knjigarni, kjer je bilo nešteto zanimivih knjig in po ugodni ceni, da se nisem mogla premagati in sem si eno kupila, za kaj več, pa nisem imela denarja, že tako sem potrošila več, kot sem nameravala. 

Na letališču v Benetkah naju je že čakal Darjin soprog, kateremu sva potem vso pot pripovedovali najina doživetja na Caminu. Doma sta me pričakala hči in sin, stanovanje se je bleščalo od čistoče in čakala me je sladica tiramisu. 

Ker sem se počutila zelo umazano, dejansko sem tudi bila, in spomin na stenice je bil še zelo živ, prav tako mehurčki po nogah, sem najprej šla na balkon in tam vse odložila, tudi slekla sem se kar tam in pohitela naravnost v kopalnico, kjer sem se na hitro stuširala, potem pa smo vse do jutra kramljali o dogodivščinah na Caminu in preleteli vse novice, kaj se je z njima dogajalo v tem času, ko me ni bilo doma.  

Napoved nadaljevanja

Začutila sem, da bi mi tako hči kot sin rada nekaj povedala. Nekaj se je zgodilo, kajti preveč vneto sta hitela pripovedovati samo lepe stvari. Nista mi hotela pokvariti veselja, a tudi sama se s tem nisem preveč obremenjevala. Bila sta živa in zdrava in to je bilo tedaj najbolj pomembno. V nadaljevanju je samo še eno poglavje, kjer bom razkrila, kaj ju je mučilo. Poskušala bom tudi odgovoriti na uvodni del svojega potopisa.