Zamujam s člankom, ampak, res nisem utegnila pisati. December mesec je ja tako poln vsega in toliko stvari je treba postoriti, od peke piškotkov do potičk, pa nabavljanje vseh darilčk (letos so bila še posebej majhna), pa sestavin za božično večerjo, pa božično kosilo in takoj za tem še za silvestrovo in praznične dneve v novem letu. Skratka, največ časa sem porabila (najprej sem zapisala besedo ponucala, pa sem jo potem popravila) za pripravo planov, kajti najtežje se je bilo odločiti, kaj pripraviti za slavnostne večerje in kosila in kako si razporediti čas, da bo vse v redu (štimalo) in da bodo obroki ravno pravi čas – ko bodo vsi moji lačni). Po praksi iz prejšnjih let sem bila najbolj nervozna takrat, ko sem stvari improvizirala in po res dolgih letih, sem si priznala, da tega talenta pač nimam. Še če vse silno skrbno načrtujem (najmanj mesec prej), ugotovim, da še vedno kupujem zadnji dan, tik pred zdajci (tudi letos je bilo tako), a letos, ne boste verjeli, je šlo vse bolj tekoče in gladko. Nisem sicer dobila, kar sem iskala, zataknilo se je pri pečenki (trgovine so bile izropane vsega, kar je bilo v akciji) in sem se morala na vrat na nos odločiti kar na licu mesta in spremeniti meni glavne jedi. Vse dobro, kar se konča dobro! Torej, od kod ta moj tekočast in gladek prehod v novo leto? Enostavno! Spremenila sem svoj pogled zornega kota, tako kot to svetujejo razni duhovni guruji, ki jih je po Fb res obilo. Za vsakega posameznika se kaj dobrega najde in vsakemu je nekaj pisano na kožo. Tako sem končno osvojila vsaj eno lekcijo. Ne vem, za koliko časa, ampak … povem vam, da se obrestuje. Praznike sem preživela na zelo miren način. 

Na silvestrski večer sem dala prt na mizo in mizo okrasila z vsem, kar se mi je v dolgih letih nabralo. Niti na kozarce z visokimi peclji nisem pozabila in na prtičke z božičnimi motivi. Ker mi zadnje čase primanjkuje idej (kar pa itak ni nič hudega, saj nobene silne ideje do sedaj nisem izpeljala), sem iskala ideje, ki krožijo po širni Sloveniji. Tako mi je prišlo na misel, da pripravim vsaj 6 pogrinjkov. Ker sem večinoma sama, sem si domislila še nekaj. Kaj, če bi na stole dala kar kartonske osebe in nanje nalepila obraze ljudi, ki so mi blizu. Ukradla sem idejo mlademu slovenskemu župniku, ki tako mašuje in po moderno snema maše ter jih širi po fb. Žal si tega nisem domislila prej, zakaj si te dejavnosti nisem vpisala v svoj plan!? Pa sem si rekla, Viktorija, saj še nisi za na oni svet, improviziraj, morda ti pa enkrat le uspe. Ostala sem sicer brez kartonskih ljudi v naravni velikosti (vse kartone sproti trgam, ločujem in mečem v kontejner za papir), nisem pa ostala brez fotografij meni ljubljenih oseb. Nalepila sem jih na stole in večerja je potekala popolno. Natanko ob 00:00 sem odprla še mini šampanjec in nazdravila vsem petim.

Čin čin, srečno in dobrohotno v leto 2021!