Kako odgovoriti na vprašanje, kakšno šolo si želimo kot družba, otroci, starši in učiteljice ter učitelji vključno z vsemi resničnimi strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja? Kakšno šolo si želim sama? Torej danes razmišljam o tem.
Predvsem si želim šolo, ki bo vsem otrokom in mladostnikom prav in po meri. Šolo, v kateri bo to, kakšen je odnos med učiteljem in učencem, na prvem mestu. Ta naj bo takšen, da se bodo prav vsi otroci, učenci v šoli počutili sprejete, dobrodošle, zaželene, natanko takšni, kot so, vsi brez izjem.
Učenci naj bodo deležni učiteljeve naklonjenosti, njegove skrbi zanje, za njihovo počutje v šoli, za njihovo znanje in vedenje. Vedo naj, da učiteljem ni vseeno, da jim je mar in veliko do tega, da bi se v šoli dobro počutili, da bi z veseljem, z zanimanjem, z željo po pridobivanju novih znanj in po druženju, v šolo vstopali pomirjeni, sproščeni, zadovoljni, in z navdušenjem. Naj občutijo sprejetost in učiteljevo brezpogojno predanost, vsakemu izmed njih in svojemu poslanstvu. Obojestransko zaupanje je tu bistvenega pomena. Dober učitelj, je lahko samo ta, ki ima rad otroke, svoje učence in ki jim je pripravljen vselej stati ob strani in biti v pomoč in oporo. Dober učitelj bo vselej ravnal tako, kot je prav, v dobro učencev. To, kaj je prav in kaj narobe nam pove vest in srce ter je stvar etike in morale. To, kakšna so pravila v šoli, pa mora biti jasno in razumljivo vsem, učiteljem, učencem in staršem, tako glede izobraževanja in v enaki meri glede vedenja. Šola ne more biti cirkus, ne servis ne tržnica … Šola je drugi dom otrok, kjer učenci preživijo polovico šolskega dneva leto za letom in to, kako kakovostno in s kakšnimi občutki, izkušnjami, možnostmi in priložnostmi za svoj vsestranski in celoviti razvoj in napredek, je bistvenega pomena. Ko bodo otroci, mladostniki, učenci, dijaki, radi hodili v šolo in se bodo v njej dobro počutili, bodo zadovoljni tudi starši. Bistveno je tudi zavedanje staršev o pomenu šole, izobraževanja in vzgoje za njihove otroke. Zavedanje neprecenljivega pomena in vloge učitelja za osebnostno rast in razvoj, za pridobivanje novih in novih vsebin in znanj, za dobrobit njihovih otrok. Zelo pomemben je tudi odnos staršev do učiteljev, tudi ta naj temelji na vzajemnem spoštovanju in medsebojni naklonjenosti, zavedanju tega, da so starši in učitelji na istem bregu skrbi za dobro otrok, mladostnikov in učencev. Starši naj se zavedajo in razumejo, da ne morejo in ne smejo vsevprek posegati v strokovnost in avtonomijo učiteljev, kot se ne morejo, in ne smejo vtikati v strokovnost in avtonomijo katerih koli pravih strokovnjakov drugih področij. Nedopustno in nesprejemljivo in žaljivo je, da je dandanes kar običajno, da nekateri starši solijo pamet učiteljem, se pritožujejo zoper njih, jih obrekujejo in klevetajo vpričo svojih otrok, kakor se jim zdi in zahoče. Starši in učitelji morajo biti zavezniki in to, kakšen vzajemen odnos bodo stkali, je prav tako izjemnega pomena z njihove otroke in skupno dobro vseh.
V Dobri šoli bi si želela tudi tega, da bi bil pomen izobraževanja in vzgoje ponovno izenačen in enakovreden. Želim si, da šola ne bi bila le prostor izobraževanja, poučevanja učno-vzgojnih predmetov, temveč da bi bila hkrati s tem in več kot to, tudi ŠOLA ZA ŽIVLJENJE. V šoli si želim več prostora za umetnost in kulturo, več prostora za poglobljeno razmišljanje o vsem, kar nas določa, zaznamuje in vznemirja. Želim si šole, v kateri bi bili učitelji in učiteljice svojim učencem za zgled in vzor, njihovi prijatelji in sopotniki na poti odraščanja, na poti zorenja, na poti osamosvajanja … Poklic učitelja je plemenit, je najlepši in najžlahtnejši poklic na svetu. Ta poklicanost in dar za to, da znaš in zmoreš predajati svoje znanje in vedenje, se tako rekoč razdajati mlajšim rodovom in jih s tem osrečevati, je izjemna in neprecenljiva, kar pa ni dano vsem. To pomeni, da učitelj ne more in ne sme biti kdorkoli, temveč le najboljši med najboljšimi z veliko mero senzibilnosti, dojemljivosti, kritičnosti, kreativnosti, empatije, čuta za odgovornost, pravičnost in poštenje, znanja in vedenja ter ne nazadnje, domišljije. Tako da bodo na krilih raziskovanja in odkrivanja, učenja, lahko družno z učenci leteli v vsa neslutena obzorja življenja, bivanja in obstoja zase, za vse nas, naše predhodnike in zanamce.