Pred 30 leti sta bila najina dva otroka stara 10 in 7 let. Šolarja. Svit v prvem razredu, Pika v četrtem. Samostojna. Oba. Svita sem pospremila v šolo, ravnatelj mi je dal prosto prvo uro in to je bilo vse. Svit je bil v podaljšanem bivanju, Pika tudi. Po končanem je Pika šla po Svita in sta skupaj šla domov. Le prve dni sem ju hodila iskat, potem pa ne več. 
Danes pa. Nimam besed. Saj starši še v 7. razredu hodijo po svoje hčerke, sinove. Haloooo. Nezaslišano. 
Kako naj se tak otrok, že najstnik, osamosvoji. Nima šans. 
Moja dva sta hodila na številne krožke, od pevskih vaj, do gimnastike, atletike. Sama do šole, v spremstvu na gimnastiko in nogomet … do 4. razreda, ko sta naredila izpit za kolo. Potem pa sama s kolesom na vse krožke.
Danes pa? Starši so bolj obremenjeni s krožki kot otroci. Vozijo svoje nadobudnike vsepovsod, vse dni v tednu. Nezaslišano. In to pazi, v Novi Gorici, kjer je vse na doseg roke, kolesa, peš …
Pa še o šoli. Pred 30. leti. Nobenega učenja z otrokoma. Nikoli. Vse sta postorila sama. Brez problema. Bila sta odlična, Pika sicer v osmem prav dobra. V gimnaziji prav dobra ali dobra, matura z odliko. In to je bilo to. Kot da ne hodita v šolo. Samostojna, odgovorna, veliko s klapo, a vselej blizu doma. Nobenih razvad. Le tu pa tam kakšen joint po 17. letu … nič računalnika oz. le najnujnejše, niti telefona. Svit si ga je omislil zadnji v klasu, v tretji gimnaziji šele. Prej ga sploh ni hotel.
Tako je bilo v moji familiji pred 30. leti. No ja, bile so tudi družine, ki so delale drugače. Vozile otroke na krožke, jim kupile telefon prekmalu, kontrolirale  svoje najstnike … skratka TAKO in DRUGAČE. Kot tudi danes. Verjamem, da so še take družine, taki starši, kot sva bila midva z Andekom. A so zelo redki. Pravzaprav niti ne morejo biti taki, v tem sodobnem svetu, ki pelje, kamor pač pelje.