Nekoč je živelo dekle, ki je oboževalo kavo. Pravo turško kavo in brez nje ji ni bilo moč živeti. S kavo je blažila svoje bolečine in težave, z njo si je lepšala in lajšala dni. Ob kavi je bila pomirjena in zadovoljna. 

      Primerilo se je, da je med tem, ko se je sama cartala z njo, jo nalahno okušala v majhnih požirkih, skozi odprto okno priletela muha. Namenila se je naravnost k dekletu ter pričela neumorno krožiti okoli nje in in njene skodelice kave.  Preletavala jo je, se spuščala nanjo in silila k skodelici. Dekle je motila in poskušala jo je odgnati, a muha se ni menila za to. Tako je deklica odnehala, muha pa nikakor ne. Krožila je okoli skodelice kave in sedala na njen rob kot za stavo. Deklica si je mislila: ” Dobro, pa kaj je s to muho, kaj ji je, kaj hoče?”
Kar nenadoma muha v vrtoglavem letu nad kavo, pade vanjo. Deklici zastane dih, muha pa trepeta s tankimi krili in se prične utapljati v opojni kavi. Deklica se zdrzne ter hitro v kavo pomoči kazalec, da muha zleze nanj, nakar jo odloži na prtiček. A glej no glej, muha še enkrat obkroži kavo in še enkrat zleti vanjo. Dekle jo še enkrat reši ter jo z dvignjenim prstom požene v zrak. Tedaj muha otrese krilca in poleti v svobodo in življenju naproti. 

    Mine nekaj dni, nakar opazi muho, ki vsak dan prihaja v sobo in kroži po njej. 

Deklica jo opazuje in prešine jo, da je vendar prav to ta muha, ki ji je bila rešila življenje. Prepozna jo in pozna. In muha pozna njo. Tako se ji prihaja vsake toliko časa zahvalit za to, ker ji je pokazala, da je življenje lepo in dragoceno in nad vsem.