Kdo ali kaj (si …)?
Sem tisti, ki sem, pa tudi nisem, ker sem samo tisti, ki postajam, čeprav čutim, da sem vselej isti. To, kar sem, je torej treba postaviti v oklepaj (pesnik, haidžin, esejist, filozof, prevajalec, urednik, založnik, organizator festivalov in simpozijev …, »heretik besede« itd.). Sem nekje vmes, sem v
protislovju s seboj in v boju sebekonfliktov – nikjer doma, vselej na poti (v poeziji filozof, v filozofiji pesnik). Sem jaz, skozi oči drugega in sebe kot drugega, torej skozi nagovor ti. Sem na tej razdalji, na poti k (o)sebi. – Naj bo to (ob)čuten nagovor drugega ((od) sebe/tebe)

Koga ali česa (se veselim, …)?
V dvomu in negotovosti je vprašljivo …. Ko je to, kar je vprašljivo, odstranjeno dvoma, preprosto in iskreno, pa tudi osvobojeno bojazni, potem ostane veselje. Veselim se iskrenih ljudi, veselim se simpozijev (srečevanj odkritih ljudi v odprtem odnosu, ki v medsebojni komunikaciji prinašajo novo; malo manj organizacij takšnih dogodkov, »sic« …), veselim se tudi tega, kar spada zraven – simpozij(i) namreč pomeni(jo) gostijo (dobrot in dobrin, duhovnih počel (o)sebe …). In ko se veselim, je to lepo.
– Ko tako čutim(o) …

Komu ali čemu (se smejim, se čudim …)?
Verjamem, da je humor tisti, ki razklenja (omehča »samost« ? ….). Paradoksalno in s tem stvar iskrenega čudenja je, da je prav to resnoba, tista resnoba, ki ji lahko rečemo iskrenost (katere najbolj posrečen medij je humor). Čudim se, da smo ljudje tako nespametni, da ne vidimo radosti življenja, ki veje okrog nas (pogosto zaradi pomanjkanja humorja). Tudi trpljenje je lahko radostno, trepet in bojazen sta občutena. Ljudje smo kot duhovna bitja tudi bitja tesnobe. Človek se lahko odpre proti neskončnosti, ne da bi izgubil končnost. In ne da bi se izgubil v neskončnosti ali končnosti. Loviti to ravnotežje (biti na tej poti) je vsa človekova bivanjska umetnost. Smo vrtoglavo protislovna bitja, a v tem je neskončni dar svobode (duha). Čudim se, da ne prepoznamo bistvene dimenzije življenja, ki je preprosto ljubezen, naj se sliši še tako »naivno«. To se sliši naivno (toda ali gre »morda« za drugo naivnost, ki uspe/ne uspe vselej znova združevati ideal s stvarnostjo »?«), ampak temu se ne bi posmehoval (»dajmo šalo na stran« …)? Ko se smejim lastni nesreči, je že dobro, nastaja nov bivanjski položaj, nova (ne)gotovost. Tedaj to pokaže, da sem na dobri poti, da premagam obup v sebi, da je (še, oh še …) upanje, da verjamem v možnost možnosti (pot skozi »šivankino uho« tesnobe odločitve …), da četudi bi občutil nesrečo, je nekje v notranjosti (mene/sebe) skrita srčika sreče, kot bi dejal moj zvesti prijatelj Søren Kierkegaard (v mojem slovenskem, pesniško-filozofskem prevodu) – »med blaženostjo in blaznostjo«. Za to (ob)čudenje pa moram biti hvaležen. To je dar, ki si ga nikoli ne morem(o) zaslužiti, preprosto ti je dan. – Tako to čutim;

Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam …)?
Gledam, pa včasih (se, te, to …) ne vidim. Včasih (se, te, to …) vidim, čeprav (se, te, to …) ne gledam.
Rad sem zamaknjen, včasih nisem povsem prisoten. Ko vidim tebe (zdaj malce drugačen tempo, čeprav ni konec z igrivostjo), ko vidim konkretnega bližnjega (upam, da čisto zares), ko delujem (če delujem) z ljubeznijo (v vsej ubogosti, ki jo edino premorem), sem najbolj ustvarjalen (se igram kot
otrok) in se dogajajo presenetljive »stvari« (Nietzschejeva »igra s kamenčki«). Ta »koga ali kaj« vključuje predvsem »kako« …. To pa je morda, najbolj intimno srečanje s seboj.
Bojim se, da je življenje neprecenljiv dar, ki ga tudi sam(i) pogosto ne znam(o) (dovolj hvaležno) ceniti (a obljubim, da se bom »poboljšal«, ha ha ….). – Tako biti čuječ. Videti čuječe. Tako tudi čutiti. Kot drugo oziroma drugačno prisotnost (u-pri-zoritev) bivanjskega občevanja. – Tako pač (ob)čutiti: Tako (se/te) čutiti;

O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam …)?
O tisti, ki sem ji (v tem trenutku) hvaležen, da je. O tisti (o)sebi, ki sem ti hvaležen, da si. To da ti si (v dialogu med jaz in ti, kot bi rekel filozof Martin Buber), tudi mene potrjuje v mojem biti, v veselju, da (sploh) sem … Ker nisem sam (človek je namreč bitje odnosa), ker me napolnjuje nekdo, ki nisem jaz (čeprav je jaz v odnosu do mene kot ti-ja). Kar globoko sanjam, včasih dolgo (strastno in tiho) premišljujem, in potem se sanje (strast tistega »morda«) uresničijo. Pred dvema letoma se je materializiralo nekaj, o čemer sem sanjal (najmanj) dvajset let …. Zelo konkretno in še močneje od sanj samih … To pa je zame tudi velika odgovornost. Včasih se (z)bojim, ampak upam, da ne bom popustil v tej svoji želji, ki je moja odgovornost do mene, vse bolj pa tudi do drugih (naj (si) to odpustim) … V globinah bitja in žitja (se/te) (ob)čutiti;

S kom ali s čim (s/z …)?
Čisto sem se zafilozofiral …. Naj končam tole sebeslikanje s haibunom (z esejistično skico ….), torej z eno potezo s čopičem (z eno kretnjo):
Draga bralka, dragi bralec, prosim te, da mi odpustiš, da me je moja strast zanesla. Ta kretnja je poskus iskrenosti, ki je (upam, »morda« …) delovanje ljubezni (To trdno (bolje: »zares«) verjamem …. (!?)). Ne verjamem v usodo (povozil bi me ob/up), verjamem pa v to, da je (»pri bogu« …) »vse mogoče«. Ko to trdno verjamem, tedaj sem zmagal (nad strahom, »pošastno utvaro« …). Ko sem zmagal (se ne bojim življenja (to pa ni utvara!) …), je v meni zmagala ljubezen. In takrat ni (druge … (smrti …)) …. Lahko (si/ti) samo umolknem in (si/ti) rečem (z …)bogom (s ponovitvijo sebi/tebi? ….):

Darežljivi bitji

čutita vse, kar je –

ko se čutita,

Nike