V prejšnjem poglavju sem opisala, kako sem se seznanila s Caminom, kako se je oblikovala ideja, da prehodim polovico poti in jo sprejmem kot lasten izziv in ne nazadnje tudi razloge, ki so me napeljali k temu, v nadaljevanju pa sledi opis predpriprav na Camino, kjer opišem svoje začetke pri nabiranju lastne kondicije in spremembo življenjskega stila. 

III

Priprave na Camino so dober začetek in svojevrsten užitek

Ideja o najinem skupnem pohodu je bila izrečena tisti večer, odločitev pa nekaj dni kasneje. Spominjam se, da je bil petek in sem si lahko privoščila noč brez spanja in branje potopisa Naceta Novaka. Takoj sem ugotovila, da nimam nobene kondicije in da se bom morala lotiti priprav zelo sistematično. 

Začela sem s polurnimi sprehodi po Izoli, med vikendom pa sva si z Darjo izbirali daljše poti po Šavrinskem gričevju. Omislila sem si beležnico, kjer sem si izdelala razpredelnico z datumi, opisi poti in s številom kilometrov in časom, ki sem ga porabila za hojo. Priprave so se začele sredi februarja in trajale do konca aprila. V tem času sem prehodila »mali Camino«, okoli 370 km, po zaledju naše obale, ki je, mimogrede, čudovito in kjer sem odkrila prelepe pohodne in kolesarske poti. Narava se je v tistem času prebujala iz zimskega spanja, iz tedna v teden je postajalo toplejše in lahko sem opazovala rast prvih pomladnih cvetic in prvo brstenje dreves. 

Ribiška pot po Izoli

Ne morem mimo tega, da ne bi vsaj malo opisala tudi Izole. Kot veliko Izolanov (mi smo Izolani in ne Izolčani,  kot pravi slovenski pravopis), sem tudi sama zaljubljena v to malo, v preteklosti bogato ribiško mesto, ležečo na polotoku, zgrajeno v ozke gručaste hišice, s prelepim Svetilnikom in parkom na njenem skrajnem rtu, ki poleti postane priljubljena plaža domačinov in turistov. Mestece med Koprom in Piranom, ki je pravi obmorski biser, sem po mnogih letih ponovno začela odkrivati. Med tednom sem običajno hodila po starem mestnem jedru, prebredla sem vse ozke ulice, opazovala pročelja strjenih hiš in včasih zašla v kakšno slepo ulico, zasebno dvorišče ali manjši zaprti trg. 

Običajno sem sprehod začela v Livadah, naselju, kjer je bila v mojem otroštvu res livada, redko poseljena z manjšimi hišami, z vrtovi in nasadi jagod, v 80. letih prejšnjega stoletja, pa so rahlo vzpenjajočo ravnico pozidali v delavsko naselje nizkih stolpičev, zgrajenih s kar se da, najmanjšimi stroški, s cenovno ugodnimi betonskimi polnili. Nekateri bloki so celo brez fasade, barva na betonskih stenah se lušči in stolpiči se brez sramu razgaljajo pred občani, ki so se v tistem času, pred tridesetimi leti z veseljem in množično preseljevali iz starega mestnega jedra v te stolpiče. Zanje so bloki predstavljali sončna, komfortna stanovanja, imela so sobe,  obložene s parketom, kopalnico, centralno ogrevanje na plin, v eni sami etaži, kar je bilo pravo razkošje in udobje v primerjavi z življenjem v ozkih kamnitih,  hišicah v starem mestnem jedru, s strmimi, slabo ohranjenimi lesenimi stopnicami, s slabo urejenimi kopalnicami, z lesenimi, škripajočimi tlemi, s strehami, ki so puščale in z razpadajočimi fasadami ter z vonjem po vlagi. Danes je slika skorajda obratna. Večina starih hiš v mestnem jedru je prenovljenih, veliko jih ima nove, svetle fasade, komunalni priključki so urejeni in ulice prenovljene. O vsem tem sem premišljevala, medtem ko sem se sama sprehajala po Izoli. Hodila sem v poznih nočnih urah, ko so bile ulice skoraj izumrle, in sem se lahko popolnoma posvetila hitri hoji, spremljanju lastnega napredka, pogledovanju na uro, računanju porabe kalorij, številu korakov in povprečne hitrosti hoje. Med večerno hojo sem pogledovala v razsvetljena okna in premišljevala, kaj neki počenjajo ob tej uri, zamišljala sem si, kako otroci že spijo, ženske v glavnem likajo in pripravljajo kosilo za naslednji dan in možje sedijo ob televiziji in robantijo čez državo, davki in slabimi plačami. Včasih sem se zaradi opustelih ulic, še posebej, ko je bilo vreme deževno, počutila osamljeno, veliko raje sem imela burjo, ki se je po kratkem zatišju zagnala in sunila z največjo silo, da me je spodnašalo in me tudi za kakšen meter odnesla, kamor nisem nameravala. Imela sem občutek, da burja odnaša tudi del mojih skrbi. Dobro oblečena, s kapo, rokavicami in šalom, me ni skoraj nikoli zeblo, samo ustaviti se nisem smela. Hitra hoja me je reševala pred neprijetnimi občutki mraza in pred depresivnimi mislimi. Ko sem se naveličala raziskovanja ulic, sem hodila v velikem krogu, iz Livad, skozi center, mimo izolske ladjedelnice, po klancu mimo tovarne Delamaris in se spustila do obale. Ob  burji sem opazovala peneče valove, ki so se zaganjali v prodnato in skalnato obalo, kjer se je voda razpršila v droben pršec, ki se je vrtinčil v zraku in ga željno vdihovala. Nadaljevala sem pot mimo že omenjenega Svetilnika, kjer pravijo, da je na skrajnem rtu področje z izrazito pozitivno energijo. Letos poleti sem pozorno spremljala dogajanje na rtu in resnično opazila, da je tam več ljudi kot drugod. Včasih se na rtu nismo kopali, morda zaradi ježkov, ki jih zdaj ni več, ali pa, ker smo se raje zadrževali ob pomolu, kjer smo lahko skakali v morje. 

Po Svetilniku sem pot nadaljevala do mandrača, včasih sem zavila na valobran, kjer so bile privezane velike ribiške barke, s katerih živahni otroci, tako kot v mojem otroštvu, tako tudi danes, predvsem ulični fantje, pa tudi tisti, ki sem jim občasno uspe izmuzniti izpod nadzora staršev, skačejo, dokler jih redarji ali ribiči ne razženejo. Na valobranu so razpete ribiške mreže, ki ob sušenju sproščajo vonj po ribah in slanem morju. Nato pa sem se napotila po Sončnem obrežju, mimo praznih slaščičarn in gostiln (popolnoma drugačen videz kot poleti), mimo velikega parkirišča, kjer je bilo včasih nogometno igrišče, mimo šole za gostince, do kovinskega mostu. Mostiček se rahlo premika in votlo odmeva pod koraki in je speljan čez ozek morski kanal, ki vodi do majhne ladjedelnice in zapuščenega obrata tovarne Delamaris. Pot nato vodi mimo marine, kjer se jadrnice usklajeno gibljejo z vodnimi tokovi v pristanišču in povzročajo žvenketanje visokih jamborov, podobnih zvokov, kot ga imajo vzhodnjaški zvončki, ki pozvanjajo k aktivnemu življenju. Včasih je bil tu majhen, naravni zaliv z mivko, ki smo ga imenovali Arigoni (danes je samo še park Arigoni) in tu je bila tovarna Argo, kjer so predelovali ribe, kasneje so tu pražili kavo. Vonj po praženi kavi je bil včasih prav tako sinonim za Izolo. Stavba stare tovarne je bila včasih ponos Izole. Imela je tipično obliko strehe, žagasto, kot jo še danes rišejo otroci. Danes je od tovarne ostala le lepa, polkrožna zgradba, kjer je bil glavni vhod v tovarno, nekaj zidovja in visok dimnik. Veliko polemik je bilo v našem malem mestu na temo tovarniškega dimnika. Nekateri so predlagali, da ga porušijo, nekateri pa so bili njegovi vneti privrženci. Sama se nagibam k zadnjim. Dimnik je prekrasen, pravijo, da je prava ekološka bomba zaradi saj, ki so v njegovi notranjosti, a s primerno sanacijo bi se lahko temu izognili. Izola brez tega dimnika ne bi bila več Izola.

Danes je ob morju, namesto naravne obale, speljana pešpot, ki pelje mimo turističnih kompleksov, mimo naslednje plaže Delfin, mimo majhnih, toda prelepih vil, tik ob morju, do starega rimskega naselja Halietum, kjer so danes vidni temelji rimske hiše z mozaikom. Tlakovana, rdeče opečnata pešpot pripelje do Simonovega zaliva. Podnevi, zlasti pozimi, ko je morje mirno in kristalno čisto, se vidi star, potopljeni rimski pomol, kjer smo se kot otroci potapljali na dah, iskali potopljene zaklade med velikimi kamni večkrat prelomljenega pomola. Včasih smo tam, ob oseki, vadili ploske skoke na glavo. Simonov zaliv je tretja in največja plaža v Izoli, z velikim travnikom, peskovnikom in zelo lepim gozdičkom akacij na terasastem pobočju, ki poleti ponuja prijetno senco kopalcem. Tu se je moja pot nekako zaključila. Lahko bi šla še naprej po potki do naslednje plaže pod Belvederjem, za njenim rtom pa do najlepše, naravne obale, s previsnimi flišnimi stenami, mimo Belih skal, do Mesečevega zaliva, ki je pod Strunjanskim križem, vendar sem se od tu vračala domov po zelo kratkem klancu, nato mimo teniških igrišč, hotela Halietum, ter po pinijevem drevoredu do doma. Sprehod je običajno trajal dobro poldrugo uro.

Telesni in mentalni trening pred Caminom

Med konci tedna sem hodila na daljše pohode po obalnem zaledju. Na tem mestu bom prenehala pisati o hoji tu, doma, kajti potem to ne bi bil več potopis o Caminu po Španiji, temveč potopis po Slovenski obali. Zaenkrat samo omenim zanimivo pot skozi vinograde, oljčnike, in sadovnjake ter pot po Parenzani, ki ji pravimo tudi Pot zdravja in prijateljstva. Te poti so vsekakor zelo zanimive, kajti ponujajo prelep panoramski razgled na morje, mesteca, vasice in oddaljene Alpe in Dolomite, s prelepo istrsko floro in favno. Zdaj pa bom poskušala odgovoriti, zakaj sem vztrajala pri pohodu na Camino, saj sem si »mali Camino« z vsakodnevnimi sprehodi že kar tu ustvarila in morda ne bi bilo potrebno, da odpotujem kam drugam. Narava je v Sloveniji zagotovo zelo lepa, naša obala in zaledje nudi prav vse, kar ponuja tudi Camino. Vse to je res. Toda, tu sem se vedno vračala domov, na toplo, kjer me je čakala vsa udobnost sodobnega življenja in hkrati vrnitev v ustaljene tirnice takratnega divjega tempa, ko mi je zmanjkovalo časa za vse, ko je bil dan premalo dolg, da bi postorila vse, kar bi rada in kar bi morala. Problemi so me čakali, vztrajno so trkali na moje možgane in me opozarjali, da so še vedno tu in čakajo na akcijo, na rešitev. Sama pa sem želela nekaj povsem drugega, nekaj, kar mi bo pomagalo prebiti neko obdobje, v katerem se nisem znašla.

S tem dolgim, uvodnim zapisom sem hotela povedati tudi to, da je možno, z vztrajanjem in predpripravo, pridobiti dobro fizično kondicijo, četudi se prej ne ukvarjaš s športom. Nekajmesečna predpriprava pa je dobra tudi zaradi psihološke priprave, ki je še kako pomembna za takšno dolgo pot. Kajti, včasih je telesni napor lažje prebroditi kot neudobno, asketsko življenje in neusmiljeno vrtanje po lastni podzavesti, kajti časa za premišljevanje je veliko, ne moreš se neobremenjeno in neprestano pogovarjati s prijateljem sedem ali več ur, kolikor traja posamezna etapa. Na Caminu največkrat hodiš sam, četudi so poti dovolj široke, da bi lahko hodil vštric. Včasih se zgodi, da tudi narave ne vidiš, včasih se naše misli nenadzorovano zapletajo in predvsem skoraj nikoli ne potihnejo. A o tem bom pisala kasneje.

S prijateljico naju je skrbelo, nekateri so naju namreč opozarjali, da se bova morda skregali med potjo in uničili dolgoletno prijateljstvo. Še preden sva odpotovali, sva se dogovorili, da se med potjo razideva in hodiva vsaka po svoje, če bi postali odnosi prenapeti in se sproti meniva, kje se bova zvečer dobili. Na srečo se nama to ni zgodilo, ves čas sva bili skupaj in domov sva se vrnili nasmejani, res da, skrajno utrujeni, in naveličani vsega, a dobre volje. Najbolj od vsega naju je mučilo domotožje. Darjo na začetku, mene pa na zadnje dni. A končni izkupiček je bil v redu.

Tudi družino je treba pred odhodom pripraviti, čeprav sta se moja otroka veselila, da grem, da jim ne bom težila, sem vedela, da le ni tako. Predvsem me je skrbel sin. Vedela sem, da bo nekaj dni čisto v redu, potem pa bo pogrešal moje »teženje«. V vseh teh letih sem bila najdlje tri, morda štiri dni hkrati odsotna od doma, trije tedni pa so mi zaradi dolžine vzbujali strah in slabo vest. Dobra stran moje daljše odsotnosti pa je bila, da se je sin naučil zagnati pralni in pomivalni stroj. En teden se da preživeti brez pranja, treh tednov pa ne. Zdi se mi, da je bila tudi zanj dobra izkušnja, predvsem kako preživeti brez »teženja«. 

Napoved nadaljevanja 

V nadaljevanju sledi opis načrtovanja potovanja na Camino, kjer podrobneje opišem, kako sem pridobivala informacije, načrtovala rute, dopust, prevoz, opremo in druge drobne stvari, ki so tudi pomembne, da si preveč ne zapletamo potovanja.