Ko nekoga vprašamo, zakaj nekaj počne, pogosto pričakujemo konkreten odgovor. Da se izobražuje. Da izboljšuje svoje zdravje. Da zasluži denar. Da razvija kariero. 

Sodobna družba rada govori o koristnosti. 

Toda kaj se zgodi, ko človek nekaj počne preprosto zato, ker ga veseli? 

Slika. 

Bere. 

Vrtnari. 

Zbira kamenčke. 

Piše pesmi. 

Opazuje ptice. 

Izdeluje makete. 

Plete. 

Hodi na dolge sprehode. 

Pogosto se ob takšnih dejavnostih hitro pojavi vprašanje: »Kaj pa imaš od tega?« 

Morda prav v tem vprašanju tiči zanimiv paradoks sodobnega časa. Kot da mora imeti vsaka dejavnost oprijemljiv rezultat, merljiv učinek ali jasen cilj. 

Toda človek ni stroj za proizvodnjo rezultatov. 

Potrebuje tudi dejavnosti, ki niso namenjene dosežkom. 

Hobi je eden redkih prostorov, kjer si lahko dovolimo biti začetniki. Kjer nam ni treba biti najboljši. Kjer ni ocen, poročil, normativov in tekmovanja. 

Prav zato imajo hobiji pogosto veliko večjo vrednost, kot se zdi na prvi pogled. 

Ne zato, ker bi bili koristni. 

Temveč zato, ker človeku vračajo stik s samim seboj. 

Ko nekdo ure in ure slika akvarel, bere roman ali goji paradižnik na balkonu, se morda ne dogaja nič velikega. Toda v ozadju se dogaja nekaj pomembnega: človek za nekaj časa izstopi iz logike učinkovitosti. 

Postane prisoten. 

Zbran. 

Miren. 

Ustvarjalen. 

Morda je prav zato toliko ljudi v zadnjih letih ponovno odkrilo ročna dela, ustvarjanje, branje, vrtnarjenje in druge dejavnosti, ki jih ni mogoče meriti s produktivnostjo. 

Ker življenje ni sestavljeno samo iz tega, kar moramo storiti. 

Sestavljeno je tudi iz tega, kar nas notranje bogati. 

In morda so prav hobiji, ki nimajo nobene posebne koristi, med najbolj koristnimi stvarmi, ki jih človek lahko počne.