Sodobni človek se danes redko dolgočasi.
Ko nastopi tišina, jo hitro zapolnijo: 

• telefon, 
• novice, 
• kratki videi, 
• sporočila, 
• ali neskončno drsenje po zaslonu. 

Dolgčas je postal skoraj nezaželen občutek. Nekaj, kar je treba čim hitreje pregnati. 

In vendar so prav iz dolgčasa nekoč nastajale: 

• zgodbe, 
• igre, 
• risbe, 
• glasba, 
• domišljija, 
• in dolgi pogovori brez posebnega razloga. 

Otroci so iz dolgčasa gradili skrivne svetove. Odrasli so sedeli pred hišami, opazovali ljudi, poslušali radio ali preprosto pustili mislim, da tavajo. Danes pa ima človek pogosto občutek, da mora biti ves čas zaposlen — tudi v prostem času. 

Toda človekov um potrebuje prazne prostore. 

Potrebuje trenutke, ko ni nenehno bombardiran z informacijami, podobami in dražljaji. Prav v takšnih trenutkih se pogosto pojavijo: 

• ustvarjalnost, 
• notranji mir, 
• nove ideje, 
• ali občutek, da človek ponovno sliši samega sebe. 

Zanimivo je, da danes mnogi ponovno odkrivajo dejavnosti, ki so počasne in skoraj “neučinkovite”: 

• vrtnarjenje, 
• ročna dela, 
• slikanje, 
• branje, 
• dolge sprehode, 
• sestavljanje modelov, 
• ali preprosto sedenje ob morju brez posebnega cilja. 

Kot da sodobni človek počasi ugotavlja, da prosti čas ni samo prostor za zabavo, temveč tudi prostor za duševno ravnovesje. 

Morda dolgčas nikoli ni bil sovražnik človeka.
Morda je bil eden redkih trenutkov, ko so misli dobile dovolj prostora, da so lahko postale nekaj več kot samo odziv na zunanji svet. 

In morda danes ne potrebujemo vedno več vsebin, temveč več trenutkov, ko si dovolimo, da se ne dogaja nič posebnega.