V nekaterih poznejših delih Frelihovo izrazito usmerjenost k izpovednosti likovne vsebine v duhu novejšega slovenskega zlasti grafičnega izročila ponekod nakazujejo tudi v slike vrisane črke in besede ali kak znak, kakršni so na primer križ, snežinka ali zatemnjena zvezda. Med njimi izstopajo besede, ki pričajo o zavesti eksistence, kot sta Smo! ali Živ, pa tudi nasprotujoči jima Nič ni. V zvezi s tem se še dodatno razkriva tudi umetnikovo dojemanje specifično slovenskih vsebin oziroma travm, ki jih avtor vzpostavlja pod znakovnim emblemom mitičnega Triglava pa tudi zatemnjenih morskih valov pod njim. Besedni vzkliki na takih slikah (ki jih ponekod podvaja ali »internacionalizira« angleški prevod) žele kot sumarične besedne geste še bolj deklarativno poudariti pomenskost Frelihovega likovnega izraza in nakazujejo ali razkrivajo vsebino, ki jo ob vsej likovni preprostosti hkrati delajo na novo zagonetno. Tako se Mare nostrum najbrž nanaša na politični položaj, prešernovsko dvoumni zapis ne bo za vse (ali nebo za vse?) pa razkriva tudi družbeno aktualnost nepravičnega razmerja med ljudmi. Pri tem umetnika pritegujejo tudi vprašanja semantike, zajeta v besedišče grafike Semantizacija, ter pomenljive besedne igre, kakršna je na primer njegov dvopomenski Smrt-ni greh. 

Skozi vse take značilnosti lahko dojemamo predvsem Frelihovo težnjo po označitvi stanja duha pri nas, ki je zanj v osnovi depresivno, temačno kot v deželi nevarnih gora in črnih oblakov, in je v temelju najbrž tudi širše veljavno; a v bolj optimističnih in spokojnih primerih lahko umetnik ob stiliziranem človeškem obrisu s poudarjeno dlanjo vriše tudi podobo srca. 

V tak emblematsko pripovedni način je avtor nazadnje vpeljal še živalski lik lisice, ki v ritmičnih zaporedjih naseljuje njegove grafične liste, tako v črnih kot belih odtisih svojih prav tako shematičnih obrisov. 

Milček Komelj, 2019