Popolnost, obsežnost in hitrost informacije so elementi, ki so postavili fotografijo v položaj, ki predstavlja danes najmnožičnejši medij komunikacije. Vse bolj je sporazumevanje med ljudmi vezano na sliko, na podobo. Fotografska slika je postala sredstvo poročanja, splošni medij sporočilnosti, obsežen nosilec informacij, ki nas spremlja na vsakem koraku. Fotografija je nepogrešljiv del sodobnega življenja in odsotnost fotografije je danes za človeštvo pravzaprav nepredstavljiva. Fotografijo imamo ljudje radi, saj je v osnovi privlačna predvsem, ker ji verjamemo. Kljub zavedanju možnosti manipulacije ji podzavedno spontano verjamemo, saj nas primarno prepriča o resnici. Fotografija udejanja, materializira naše predstave objektivnega sveta in je v tem smislu oziroma prav zaradi tega je idealno postavljena v funkcijo, ki jo danes opravlja. Vsekakor pa imamo različne zvrsti fotografije. Fotografije z raznovrstno funkcionalnostjo, različnim namenom pa tudi s povsem drugačno pripovedno osjo. Večinoma je fotografija nosilec podob, ki predstavljajo zagovor objektivnega. V lastni raznovrstni pa podpira tudi podobe, kjer se dokumentaristični karakter razporeja v drugačni smeri. Tu govorimo o artističnemu dejanju. In tu fotografska podoba oprta na vidno, na vizualnost skozi racionalizacijsko shemo, v svojem jedru, klasificira objektivnost mimo dojemanja realnosti. Fotografija, ki je pravzaprav nekakšen tehnični medij izpričane resnice, je tukaj v funkciji, ki presega verodostojno zrcaljenje objektivne realnosti. 

Remigio Grižonič je vsekakor fotografski perfekcionist. V njegovih umetniških fotografskih podobah vlada popolnost: kompozicijski red, prefinjeno ujeta svetloba in kolorit. Tu ustvarja skladnja optičnih elementov slike razvejane motivike, ki jim glede na hoteno izraznost vsebine posveča avtor primerno slogovno pozornost. Ukvarja se s portretom, krajino, tihožitjem … Grižonič razvija fotografijo, podobo vedno na osnovi vizualne objektivnosti, vendar običajno pri njeni kreaciji pazi, da je izrazno napolnjena drugače. Kajti, sporočilnost je pri umetniškem dejanju vsekakor odvisna od forme oziroma načina. In tu gre obvezno za abstrakcijo, »abstrahiranje v presežnost realnega«. V abstraktnosti fotografske podobe je ujeta celostnost, ki običajno nastaja na podlagi razvejane palete optičnih gradnikov v deležu parcialnega. Kar pomeni, da je slika, kjer se avtorjeva kreacija manifestira v umerjeno »usodo« svetlobe ali natančneje »usodo« osvetljenega, narejena kot izpeljava neštevne količine posameznih elementov. Skrivnost podobe je tu v prestopanju dokumentarnosti uprizorjenega dogodka , ki pa v lastnem načinu »predstavljanja« ujame popolnost le tega. 

Razstava pred nami postavlja na ogled serijo portretov. Pod naslovom Izolani s srcem se Grižonič posveča ljudem, ki neposredno udejanjajo avtohtonost, lokalno pripadnost in identiteto. V ozadju njihovih uprizoritev so zgodbe kraja, časa, človeške zgodbe … To so ribiči športniki, kulturniki, nosilci izolskega porekla … Njihove poze, njihove geste so na podobah dinamične, življenjske, skoraj simbolične, nastavljene v vzporedno pripoved, ki pa ostaja splošno neodkrita. Vendar fotograf s preprosto slikovno upodobitvijo ni zadovoljen, saj se kljub ustaljeni fotografski popolnosti ne ustavlja pri portretni uprizoritvi. Njegovo umetniško dejanje prodira v vsebino s tem, da v delih pred nami posebej izpostavlja formo in izvedbeni način. Grižoniča privlači črno-belo podoba. Morda gre tu za nekakšno »fotografsko čistost«, saj je fotografova izvedbena bravura pri nebarvni sliki na posebni preizkušnji. Nesporno paje poleg arhaične note, ki jo črno-bela fotografija evocira, tu v ospredju izrazna prefinjenost, ki se opira na svetlobo in senco. Grižonič želi tokrat v ta razmerja vstaviti še element, ki ustvarja svojstven »umetnostno grafični izgled«. V slikah namensko seka pogled, saj polje podobe razdeli, na nekakšno vrisano ploščično shemo, ki spominja na puzzlevsko sestavljenko. Razumsko formirana kompozicijsko kasetirana struktura, ki v robovih zelo ostro, povsem geometrično opredeljuje ekran slike je podlaga posebni optični sugestiji, ki jo avtor nastavlja pred gledalca. Strogo pravokotniško odrejena in čisto ploskovno urejena linijsko vrisana mrežna konstrukcija podzavedno sproži efekt zavedanja fragmentacije. V neposrednem dojemanju gre tu morda za asociacijo nekonsistentnosti pogleda oziroma relativizacijo dokumentarističnega karakterja podobe, vendar hkrati je v izbrani formi asociativno razumeti vidni opomin faktorja časovnosti. Trenutek dogodka, izbrani trenutek časa in prostora je le del širšega »pripovednega ambienta«. Zastavljena optična izraznost pa je na podlagi svetlobnega učinka, ki je znotraj primerne kontrastnosti izzvan predvsem v osvetlitvi, torej belem, črnem oziroma v sivem kromatskem segmentu, z omenjeno črto parcelacijo dodatno nevsakdanje oplemenitena. Pred nami je forma, ki izzivalno zapolnjuje vsebine. Način, fotografova drža pri lovljenju prizora ni povsem irelevantno dejanje. Tu gre za zajemanje oziroma posredovanje sporočila. Grižonič je navidezno vedno precej enostaven, preprost in neposredno berljiv, vendar se v premišljenih, vedno estetiziranih, nadgradnjah svojih podob pogosto prepleteno odpira v široko pripoved, ki običajno v izpovednosti presežno prestopa uprizorjeno. V predstavljeni seriji fotografij Izolanov je slednje precej jasno izpeljano. 

Dejan Mehmedovič