Slavec in skrivnostna noč

Nekoč, ne prav daleč od tukaj, je pod starim kostanjem živel majhen slavček z imenom Silvo. Podnevi je bil skoraj neopazen. Sedel je med listi in poslušal druge ptice, ki so tekmovale v petju – vrabce, šoje, kosce. Silvo se ni hotel truditi, da bi jih preglasil. Bil je potrpežljiv.

Ko pa je sonce počasi izginilo za gričem in so se drevesa ohladila, je Silvo razprl krila in se prestavil na najvišjo vejo kostanja. Pogledal je v nebo, kjer so oblaki lebdeli, kot bi jih narisal otrok, in začel peti.

Njegova pesem je bila mehka, a jasna, polna skrivnostnih tonov, ki so se zibali med zvezdami in leteli čez strehe spečih hiš.

Pevci dneva so že spali, netopirji so vijugali med sencami, luna pa je prav počasi lezla proti sredini neba. In ravno takrat je Silvo opazil gibanje pod grmom.

»Kdo si?« je vprašal, a ni prenehal peti.

»Jaz sem Vila Tišina,« se je zaslišal nežen glas. »Vsako noč poslušam tvojo pesem. Ti si edini, ki poje, ko vsi drugi utihnejo.«

Silvo je bil presenečen, a tudi malo ponosen.
»Počakam, da se svet umiri, šele nato pojem. Le tako me lahko kdo resnično sliši,« je rekel.

Vila se je nasmehnila in prhnila k njemu.
»Prav zato sem ti prinesla nekaj posebnega – nočno noto. S to noto bo tvoja pesem še bolj čarobna. Slišala jo bo tista slavka, ki išče točno tak glas.«

In res – ko je Silvo naslednjo noč zapel z novo noto, je nekje v daljavi zaslišal odgovor. Nežen, zvedav glas slavke, ki mu je pela nazaj. Bila je tam! In kmalu nista pela več vsak zase, temveč skupaj – kot dva, ki se najdeta v pravem trenutku in v pravi tišini.

Od takrat Silvo poje še vedno ponoči – ne zato, da bi bil slišan, ampak zato, ker ve, da takrat pesem najlažje pride do srca.