Ko akvarel sreča svilo

Na drugi delavnici Likovne skupine Čopinel, ki je potekala v ponedeljek, 28. septembra 2026, smo se podale na novo ustvarjalno raziskovanje. Tokrat akvarelnih barv nismo nanašale na papir, temveč neposredno na neobdelano svilo.

Preden smo se lotile slikanja, smo vsaka na listu papirja formata A4 izdelale skico. Tako smo lahko najprej razmislile o motivu, razporeditvi elementov in osnovnih barvnih odnosih. Skica nam je služila kot izhodišče, vendar smo že vedele, da se bo podoba na svili razvijala nekoliko drugače kot na papirju.

Neobdelana svila se namreč na vodo in barvo odziva po svoje. Akvarelna barva se vanjo hitro vpija, razliva in išče nepričakovane poti. Črte niso vedno ostale tam, kjer smo jih načrtovale, barvne ploskve pa so se med seboj prelivale in ustvarjale nove odtenke. Prav ta nepredvidljivost je postala najzanimivejši del delavnice.

S čopiči smo slikale neposredno na svilo, preizkušale različne količine vode in barve ter opazovale, kako že majhna sprememba vpliva na končni rezultat. Veliko smo eksperimentirale in poleg slikanja naredile tudi nekaj odtisov. Tako so ob načrtovanih motivih nastajale še spontane sledi, mehki prehodi in nepričakovani vzorci.

Pri delu smo se morale nekoliko odpovedati popolnemu nadzoru. Svila nas je spomnila, da material ni samo podlaga, ampak dejavni del likovnega procesa. Včasih je barvo usmeril drugam, kot smo si zamislile, vendar so prav takšni trenutki izdelkom dali poseben značaj.

Ko smo delo končale, smo poslikane kose svile s ščipalkami obesile na vrvico. Pred nami je nastala lahkotna in razgibana galerija, v kateri je vsak izdelek pripovedoval svojo zgodbo. Nekateri motivi so ostali bolj prepoznavni, drugi so se razlili v skoraj abstraktne podobe, vse pa je povezovala prosojnost in nežnost svile.

Tudi tokrat smo ugotovile, da eksperimentiranje ni le pot do končnega izdelka, temveč pomemben del ustvarjanja. Ko preizkusimo neznan material in mu dovolimo, da nas nekoliko preseneti, se pogosto odprejo možnosti, ki jih pri začetni skici nismo mogle predvideti.

Naša druga delavnica je bila zato srečanje načrta in naključja, čopiča in odtisa, akvarela in svile – ter še en dokaz, da lahko znana barva na novi podlagi zaživi povsem drugače.