Ko sem se bližala šoli, so bili vsi moji učenci že zbrani, nestrpno so me pričakovali in vsako jutro znova smo se drug drugega od srca razveselili. Nekateri so mi stekli naproti, v moj objem, nekateri so z žarečimi očmi  nasmejani in radoživi čakali, da skupaj vstopimo v hram učenosti. Vsevprek so vzklikali in pripovedovali, kaj vse se je dogajalo in zgodilo med tem, ko se nismo videli. Z veseljem in zanimanjem sem jih poslušala, jim odgovarjala, jih pomirjala in tudi potolažila, če je bilo potrebno. Čutili in vedeli so, da so pri meni v varnem zavetju, da jih imam prav vse iskreno in neizmerno rada, da mi je mar zanje in za to, kako se počutijo, da sem odgovorna za to, da bo šola zanje prijeten in srečen kraj. Čutili so naklonjenost in ljubezen, zaupanje, sprejetost, ki sem jim jo nudila vsak  trenutek prisotnosti. Bili so moji junaki vsak dan sproti in vse šolske dni. 
       Med tem, ko sem se sama mudila v zbornici, so se ukvarjali drug z drugim ali sami s sabo, vsi in vsak po svoje in na svoj način, se igrali ali ne, klepetali ali ne … kar so želeli. Še prehitro je bila ura osem. Stopila sem v razred in že so bili na svojih mestih. Vsak dan sem jim zaželela, naj bo lep in dober. Prijazen, vesel, srečen, sem mislila sama pri sebi, ko smo se še enkrat pozdravili, tako kot je treba in prav ter se spodobi. Učenje in pridobivanje novih znanj, vsebin je prehajalo iz ene v drugo, bilo je prepleteno med seboj tako, da je bilo vedno dovolj prostora in časa za vsa vprašanja in odgovore na vse, kar sem vedela in znala. Pri telesni vzgoji smo igraje vadili sproščanje, umirjanje in osredotočanje, pri različnih predmetih smo poleg učenja učnih vsebin bili med drugim tudi novinarji, gledališki igralci, pevci, pisatelji, trgovci, učitelji, starši, vse, kar si je le bilo mogoče zamisliti z igro vlog. Za malico smo si sami zamesili in spekli vsak svoj hlebček kruha, hodili smo na dolge sprehode in se pogovarjali o vsemogočem, o vsem kar jih je zanimalo, raziskovali smo naravo in življenje, sami sebe in druge. Bili smo povezana celota v kateri je bil vsakdo edini, enkraten, neponovljiv. Pogovarjali smo se o tem, kaj je prav, primerno in spodobno. Gojili čut za pravičnost, sočutje, strpnost, uvidevnost in pozornost. Za vse, kar je dobro in prav. Učenci so vedeli, da ni vseeno, kako se obnašamo, da je naše vedenje naše ogledalo in govori o tem, kdo in kaj smo, drugim, vsem ljudem, celemu svetu. Vedeli so, da je narava naša učiteljica, vedeli, da se dobro z dobrim vrača, da se brez muje še čevelj ne obuje, da za vsakim dežjem posije sonce, da lepe beseda lepo mesto najde. Vedeli so, da je življenje samo več  kot šola. Da je pomembno, kaj ljubimo, delamo, smo, Vedeli so, kako pomembno je učenje, znanje, vedenje in mišljenje. Vedeli, kako pomembno je razumevanje, dobri in lepi odnosi med ljudmi, spoštovanje, hvaležnost, strpnost, pravičnost, poštenje …
Tega smo se učili, to smo živeli, bili smo življenje samo po sebi, dragoceno in neponovljivo, enkratno, edino, večno, čudovito, čarobno in čudežno. In to je vse in to je največ.
         Danes so vsi moji učenci od malih šolarjev v vrtcu, do učencev v podaljšanem bivanju, ki smo ga spremenili v gledališče, do bralcev v knjižnici, ki smo jo spremenili v učilnico o kulturi in umetnosti ob številnih priložnostih, odrasli. Od učencev v razredih, ki so me sami največ naučili, mi največ dali in podarili med tem, ko sem jaz njim razdajala znanje in svoje srce, do odraslih, ki znajo, razumejo, ljubijo in vedo. Vselej so mi vračali z enakim. Za vse, sem jim neskončno hvaležna, na vse neskončno ponosna, vse nosim v srcu in v spominih. To je najlepša pesem.
To je …