Nekega dne je živel deček Aleks. Bil je takšen kot večina drugih dečkov, le da je imel eno posebnost. Strašno rad je namreč delal različne lumparije. Vlekel je deklice za njihove dolge lase, se spakoval, ko je učiteljica govorila in risal z barvicami po šolskih mizah. Pri pouku ni nikoli poslušal in le veselo se je smejal, če je dobil enko.
Najraje je zafrkaval sošolko Zalo, ki je bila zelo pametna in najbolj pridna učenka v razredu. Zala je imela svoje lase zmeraj spletene v dolgo debelo kito, nosila pa je tudi velika očala, ker je slabo videla. Nek petek med uro matematike, ko je bil Aleks še posebej razigran, je zgrabil Zalo za njeno kito in jo močno povlekel. Deklica je zatulila in se obrnila, takrat pa je Aleks vzel še očala.
»Mala špeglarca Zala bo brez špeglov jokala!« je kričal med tekom po razredu.
»Aleks! Takoj pridi sem!« je zakričala učiteljica.
Aleks je še kar divjal po razredu, si nadel Zalina očala in se veselo spakoval.
»Aleks, k tabli! Zagotovo spet nič ne znaš, ti … ti … ti poredni škrat!« je še zavpila učiteljica.
V tistem trenutku pa se je zgodilo. Naredilo je ziiiip in Aleksovo telo se je skrčilo. Začudeno je najprej pogledal svoje roke, ki so postale ravno tako velike, kot tačke kakšne drobne miške, nato pa še noge, ki so bile velike kot otroški mezinček. Deček Aleks je postal škrat Aleks. Od samega začudenja in strahu, jo je ucvrl iz razreda.
Otroci in ravno tako tudi učiteljica so začudeno pogledovali okoli. Pogledali so pod klopi, pod stole in celo za koš za smeti. Ampak Aleks je izginil. Taval je po hodnikih, po učilnicah in zašel tudi v šolsko kuhinjo. Tam se je najedel peciva, da ga je kmalu močno bolel majhen trebušček. Med odmorom se je spet znašel na hodniku, kjer so ga v samem vrišču in smehu ni nihče videl in so ga skorajda pohodili, zato se je odpravil na šolsko podstrešje. Legel je med obleke, ki so jih uporabljali pri dramskem krožku in zaspal.
Zelo dolgo je spal, zato je bil navsezgodaj zjutraj popolnoma buden. Dolgo je poslušal, kdaj bodo prišli otroci v šolo, vendar ni bilo nikogar. Bila je sobota.
Hodil je po šoli in postajal vedno bolj osamljen. V telovadnici se je poskušal igrati z žogo, vendar je bila tako velika in težka, da je ni mogel niti premakniti. Potem se je odpravil v učilnico, da bi risal po tabli, ampak je bila tabla previsoko, da bi jo dosegel, kreda pa prevelika, da bi jo lahko držal. Odšel je v šolsko knjižnico. Na mizi je bila knjiga pravljic, z zelo lepo sliko na naslovnici. Škrat je počasi splezal na stol in gledal proti mizi. Bila je daleč od stola, zato je poskušal skočiti.
»Holaaahop!« je rekel in po čudežu mu je uspelo, da je pristal na mizi.
Oh! Knjiga je bila ogromna in nikakor mu ni uspelo, da bi s svojimi drobnimi prsti obrnil list. Z majhnimi usti je pihal v knjigo, vendar se list ni niti premaknil.
»Holaaahop! Obrni list!«
List v knjigi se je obrnil in škrat je na sliki zagledal belo gospo na sankah. Zanimalo ga je, kaj piše, ampak ni znal brati, saj je v šoli, ko so se učili branje nagajal. Zaželel si je, da bi znal brati, saj če so že ilustracije tako čudovite, si je mislil, kako lepa mora biti potem šele pravljica. Prav res si to želim, je pomislil, no in če bom še kdaj deček, se bom branja gotovo naučil, čeprav se bo potrebno za to učiti, mu je rojilo po majhni glavici. Potem pa se je nečesa domislil.
»Holaaahop! Knjiga, beri!« je rekel.
Najprej je zakašljalo in škrat se je prestrašeno ozrl okrog sebe. Iz knjige je poletelo malo prahu, nato pa se je iz nje zaslišal glas:
»Nekoč je živela Snežna kraljica …«
Tako je škrat Aleks cel dan poslušal pravljice. Tudi v nedeljo ni bilo v šolo nikogar in škrat je zopet cel dan poslušal knjigo, ki mu je brala. Ko je poslušal pravljico o Janku in Metki, se je spomnil na svoja starša in ugotovil, da ju pogreša. Knjigi je ukazal, naj neha brati, ta pa je užaljeno nekaj zagodrnjala in se zaprla.
Oh, ko bi bilo vse tako kakor prej, je zopet razmišljal škrat Aleks. Pogrešam mamico in očka in celo mlajšega bratca! Rad bi spet tekel in se igral pri telovadbi s sošolci. Spet bi sedel pri pouku in, da celo poslušal bi in zagotovo bi se naučil brati, da bi lahko sam bral pravljice. Nič več ne bi nagajal, niti sošolki Zali ne, čeprav ima očala in je majhna. Sedaj sem tudi jaz majhen in to mi ni nič všeč, je še pomislil škrat Aleks in zaspal v knjižnici na knjigi pravljic.
V ponedeljek zjutraj je naredilo ziiiip, kar je prebudilo spečega Aleksa. Vesel je pogledal okoli sebe in vse je bilo spet normalno. Odšel je v učilnico in vsi so se čudili, ker ni več nagajal in se je pridno učil. Ko je zrasel, je postal učitelj in povedal mi je, da na hodniku še zmeraj včasih sreča kakšnega škrata.