V puščavi

Description

O izrazni moči slikarstva Nike Korsič
LEBDENJA

Telesa na slikah v različnih položajih poležujejo na ozadjih. Ne lebdijo v praznem kot oblaki na nebu, vedno odstopajo od nečesa, se odmikajo od nečesa, se odlepljajo od nečesa, nečesa nedoločnega. A tudi če se zdi, da ozadja ni, telesa kljub temu silijo v ospredje. Njihova teža je odzemljena. Pa vendar dovolj tehtna, da vztrajajo.

Privzdignjena so ta telesa, obešena sama nase, lebdijo v prostoru. Kako to zmorejo, ne vemo. So povsem samozadostna, zadovoljna sama s seboj, s svojo robato očarljivostjo. Osenčena so z lastno, notranjo svetlobo in sence so njihove mišice, te jih premikajo.

Postave teh likov so gibčne, vendar hladne, zamrznjene v gibanju, shranjene v skrinjah srhljive lepote. Gledalca zmrazijo in spečejo hkrati, kot če primeš ledeno mrzlo železo. Četudi naj bi rože oddajale toplino, so to še vedno le ledene rože na okenskih šipah. Tudi na telesa rogovilah ni nikakršnega ivja sentimentalnosti.

Pa vendar to nikakor niso mrtve figure, ne ležijo kot hlodi, ne stojijo kot debla in ne blodijo kot duhovi, temveč lebdijo v legah veselja, v osrečujočih položajih. Osrečuje jih barva zanosa. Upajo si biti barvite, nabite s pogumom. Polne so poguma notranje lepote, zato barvno prekipevajo.

Kaj pa obrazi, sporočajo kaj? Če so le maske, kot je videti na večini slik, potem sporočajo le to, da govorici teles nimajo kaj dodati. V tem likovnem baletu breizrazne obrazne poteze ne povedo veliko, brlijo bolj z lunino kot sijejo s sončno svetlobo. Kadar pa so obrazi naslikani živo, kadar so individualno prepoznavni, jih preveva nekakšen ironično sramežljiv nasmešek, kot bi nas opominjali, naj nas ta ne zavede, naj ne pozabimo prisluhniti govorici telesa.

Brezspolno telo je kot teloh, bitje z dvignjenim cvetom in pritlehno pernato listno rozeto, z minljivim spomladansko belim obrazom in večnim zimzelenim telesom. Barve letnih časov držijo naslikana bitja pokonci ne glede na položaj telesa, vendar zimzelene lege teles preživijo vse letne čase. Če so obrazi ospeli, so pa njihova telesa v polnem barvnem razcvetu. Zato nas slike Nike Korsič privlačijo kot panjske končnice čebele, da jih razstavljene obiskujemo in občudujemo.

Iztok Geister