23 h ·  

Natakar iz Mumbaya. 
Moj prijatelj je 
master Patriji? 

… ve zanj. 

haiku Aurora, 3.3.2019 … kako majhen je svet … 

2.3.2019  

Sem strpna, sem potrpežljiva, sem spoštljiva. Vse dokler je karkoli v mejah normale. Ko pa mi voda seže do grla, takrat pa, čuvaj se me. Še vedno spoštljiva, še vedno razumevajoča, a povem, kar je treba povedati. Tudi tokrat na Luminosi. Nabralo se je preveč »sranja«, v katerega sem se po malem utapljala skoraj dva meseca. Dovolj je tega. Treba je reči bobu bob. In sem rekla, pravzaprav napisala. V svoji angleščini, ki je dobra pravi Jess. Potem pa je ona to malo sfrizirala. V slovenščini bi se glasilo približno takole. Ne vem, na koga naj naslovim to pismo. Zelo sem razočarana nad Costo Luminoso. Ogromno je dobrega, a tokrat bi izpostavila tisto, s čemer se spopadam skorajda od začetka potovanja. Kot veste, sem invalidka. Na Luminosi je kar nekaj deset ljudi, ki so na invalidskih vozičkih, ljudi s posebnimi potrebami, žensk, starejših z inkontinenco, tudi dojenčki so med nami. Nedopustno je naslednje: • Na ladji, ki sprejme 3000 potnikov, ima čez 1000 osebja, je hotel s 5.-imi zvezdicami …ponuja vse mogoče … a tu ni lekarne in ni trgovine s stvarmi za vsakdanjo rabo (papirnati robčki, pleničke, inkontinečne hlačke, damski vložki). Je le doktor, ambulanta. To je nedopustno. Vsaka vas ima trgovino, celo lekarno. Tega pa v tem »malem mestu« ni. Skrajno neodgovorno. V vsakem mestu, kamor priplujemo porabim dve, tri ure, da najdem lekarno in kupim, kar potrebujem vsak dan. Nujno zlo! Namesto, da bi svoj dragoceni čas porabila za spoznavanje mesta, kulture, tamkajšnjih ljudi. • Ko sem to povedala v trgovini, ki je, mimogrede ostala tudi brez čisto navadnih damskih vložkov Allways, mi je dekle svetovalo, naj stopim do recepcije in tam naročim, kar rabim. Storila sem tako pred Mooreo. Rekli so mi, da mi bodo nabavili naslednji dan v Papette, Tahiti. O.k., sem si mislila, a sem že tedaj podvomila. Na srečo sem kar hitro našla lekarno v Papette in si kupila paket hlačk in vložkov. Več pač ne, ker sem računala na ponujeno uslugo Coste. Po dveh dneh plovbe, ko mi je začelo primanjkovati »materiala«, sem stopila do recepcije in vprašala, kaj je z obljubljenim. Niso nič vedeli, naj pridem kasneje, ko bodo vprašali tistega, ki mi je rekel, da dobim po Tahitiju. Popoldan spet stopim tja in dobim odgovor, da ni bilo mogoče kupiti kar so mi obljubili. Upravičeno dvignem glas in povem, da sem sama lahko kupila. Vam kupimo na Novi Zelandiji. Ni treba, hvala, se bom že znašla. In grem. • Popoldan z Ursulo stopiva do ambulante. Švicarka v mojem imenu stopi do tamkajšnje sestre in pove za moj problem. Odgovor: »Mi nismo lekarna, mi smo bolnica. Gospa si je sama kriva, ker ni prinesla dovolj od doma.« Hallo, reče Ursula, pa ne more nositi za 4 mesece.« Sestra pa: »To ni moj problem, naslednji« in Ursuli pokaže naj se umakne. Ursula pride ven vsa besna . Neverjetno pravi, taka aroganca od osebja, ki dela z bolniki, tudi invalidi. Nedopustno. • Od Valentinovega opozarjam na hrup zunaj mojega apartmaja. Svojega stevarda, ki preda svojemu predpostavljenemu. Do danes nič. Danes pa srečam Alena, Hrvata strojnika na ladji in mu povem za problem. Te dni je res neznosno, zlasti ponoči. Nekaj buta v rešilnem čolnu, vrata, stol ali karkoli že. Alen mi obljubi, da bo posredoval naprej. Pride stevart z nekom, malo poslušata. In zopet nič, hrup ostaja. Kot, da samo posredujejo nekomu naprej, predajo odgovornost in to je vse. • Prosim, da mi povrnete škodo, ki je nastala, ne po moji krivdi, za neizpolnjeno ekskurzijo v Riu de Janeiru. Novo ekskurzijo zahtevam. Prosim preveč. To so vendarle moje pravice v hotelu s petimi zvezdicami. Hvala za vaše razumevanje. Prosim za sestanek z vami, a le v primeru, da bo z mano tudi Jessica Robinson, naša stevardesa angleško govorečih gostov. S spoštovanjem, Zarja Trkman, soba 4353 Luminosa, 1.3.2019 Jess mi napisano sprinta, da v belo kuverto, jaz pa napišem številko kabine in HOTEL DIREKTOR. Tako, pa da vidimo. Sem borka za pravice invalidov kot me je poimenoval Gorazd, Goriška.si. Sem, ja, a sem tudi zelo strpna in tolerantna. Ko pa mi je vsega dovolj, povem odkrito in še vedno spoštljivo. Taka pač sem.

Evo, pa sem napisala, tudi “ljubezensko “pismo.

Pozdrav s Pacifika, jutri smo že v Novi Zelandiji, jupijaja.

16.30

Coffe miting z Jess in direktorico hotela. Prijetna gospa. Prisluhne mi. Obžaluje nastalo situacijo. Razume me. Vse bo naredila, kar je v njeni moči, zame. Nabavili mi bodo, kar potrebujem, toliko, da bom imela dovolj do Singapurja, tam pa ponovno. Šla bo tudi osebno do doktorja in mu povedala mojo zgodbo z medicinsko sestro. Nedopustno obnašanje medicinskega osebja do ljudi s posebnimi potrebami, je rekla direktorica hotela. Obisk moje sobe. Kar deset minut se zadržimo v njej. Obe z Jess skušata ugotoviti ta čuden zvok, ki prihaja od rešilnega čolna. Najverjetneje v vetru in ob 5-metrskih valovih, čoln nekje udarja ob oviro, ugotovi simpatična gospa. Tu se najverjetneje res ne da nič pomagati. Prijetno srečanje ob kavici, ki jo plača direktorica, se konča s stiskom roke. »Nice to meet you,« zinem, ko zapuščata moj apartma. Vse se da, če se hoče. In ona hoče. Posluša me, prisluhne mi, spoštuje me in predvsem razume. Moje potrebe in upravičeno pritožbo (beri: pismo, ki sem ga naslovila nanjo). Sicer pa pohvalim vse ostalo na Luminosi. Zahvali se za to pohvalo, vesela je je. A , ko se je nabralo dovolj težav in se je kaplja prelila čez rob, sem morala nekaj zelo direktnega ukreniti. Poslala sem ji pismo. Prav ste naredili, pravi ona. Da ste opozorili na te težave, ki se ne bodo več pojavljale. Vam bomo pomagali! Več kot očitno je, da se drugi invalidi, ljudje s posebnimi potrebami ne oglasijo. Le zakaj ne, se sprašujem? Res sem borka za pravice invalidov. Pa naj bo tako. Hvaležna za coffe time, za čas, ki smo si ga naklonili. Lepo! Včerajšnji dan je pase … živim za danes!