XIV 

20. dan: Santiago de Compostela – Fisterra 

Zjutraj sva se z lokalnim avtobusom odpravili na glavno avtobusno postajo v Santiagu, avtobus sva imeli čez kakšno uro, potem pa sva se dobri dve uri vozili do Fisterre, ki je starodavno pristanišče in manjše ribiško mestece z okoli 5 tisoč prebivalci. Leži na skrajnem polotoku Finesterra, na skalnatem področju, ki ga imenujejo tudi Costa da Morte, obala smrti, zaradi številnih ladijskih razbitin, ki so nasedle ali pa se raztreščile ob obalo. Zadnja nesreča se je zgodila leta 2002, ko je prišlo do razlitje nafte iz grškega tankerja Prestige, ki se je prelomil na pol in povzročil pravo ekološko katastrofo. Je skrajna zahodna točka pokrajine A Coruña in spada pod Galicijo in je tudi končni cilj romarjev.

Dan je bi čudovit, sončen in skorajda poleten. Ko sva raziskovali mestece, sva srečali Brigitte, nagovorila jo je domačinka in ji ponudila apartma za 10 evrov po osebi, če najde še dve osebi. Seveda sva se ji takoj pridružili. Nekoliko izven centra se je nahajal dvosobni apartma v manjšem stolpiču. Dobili sva lastno sobo in kar nisva mogli verjeti, da bova prespali v tako razkošnem, čistem apartmaju, po zelo ugodni ceni. Brigitte si je delila sobo s Sonio, ki je prihajala iz italijanskega Torina.

Popoldan smo se vse tri odpravile na skrajni skalnati rt, kjer se nahaja 600 metrov visok svetilnik s fantastičnim pogledom na Atlantski ocean. Pot do tja je dolga približno 3,5 km. Ves čas smo hodile ob cesti. Globoko pod nami je šumelo morje, ena sama modrina in majhni kodrajoči valovi, ki so udarjali ob obalo bleščečih belih kamnov, tu pa tam kakšna barčica, ki je bila videti kot igračka sredi neskončnega morja. Rastlinje na previsnem kopnem je bujno poganjalo, cvetela je rumena brnistra, med travo pa so kukale pomladne cvetice. Najbolj se spominjam belih marjetic, ker so bile tako na gosto posejane, da sem jih natrgala. Najraje bi se usedla na travnik in spletla venčke za vse tri, toda Brigitte in Darji se je mudilo naprej. Zadovoljila sem se z eno marjetico za vsako, ki smo si jo zataknile za ušesa in se ob tem nasmejale zaradi romantike in še vedno, čisto dekliške nečimrnosti. 

Na rtu nas je pričakal veličasten svetilnik in najprej smo si ogledale celotno okolico okoli njega. Prispele smo do velikih sivih skal, ki so se bleščale v soncu, kot bi bil nanje posut srebrni prah. Splezale smo nanje in pod nami se je odprl pogled na globok prepad, daleč spodaj so valovi udarjali ob obalo, glasno šumeli in se razpršili ob skalah. V razpoki med skalami, kjer smo sedele, je bilo postavljeno »kurišče«, kjer romarji simbolično zažgejo oblačilo, ki so ga nosili na Caminu. Dan je bil vetroven, nič kaj dobro ne bi bilo, če bi iz gorečega kurišča poskočila kakšna iskra, kljub temu smo sklenile, da če že ne oblačila, potem sežgimo vsaj nekaj smeti, ki smo jih imele s seboj. Sežgale smo vse robčke, ki smo jih premogle. Pomemben je bil ogenj in simbolika. Brigitte je vrgla na ogenj pločevinko piva, ki seveda ni zgorela. Potem smo ogenj pogasile z vodo in se pri tem pošteno namučile, kajti žerjavica se ni in ni hotela ohladiti, pločevinko pa pobrale iz kurišča, ki smo jo nato odvrgle v lične ločevalne kontejnerje za smeti, ki so bili postavljeni pred svetilnikom. Presenetila me je spektakularnost in obsežnost celotnega rta in seveda ogromen svetilnik. Ob svetilniku pa so romarji puščali vse mogoče stvari, tudi moške spodnjice so veselo plapolale v vetru, obešene s ščipalkami na vejo grmička. 

Želela sem si ogledati še znamenite in velikanske keltske kamne na hribu Monte Facho, na severu rta, kjer je znana legenda o divjih nočnih morah, ki jih ustvarja tamkajšnji veter, vendar bi do tja potrebovali najmanj en dan. Nočnih mor sem imela itak dovolj, zato zame odločitev ni bila pretežka. Po kratkem posvetu v svetilniškem baru, prebarvanem v divje rdeči barvi, kjer smo si privoščile kozarec piva, smo sklenile, da si bomo naslednji dan raje v miru ogledale čudovite plaže, ki se nahajajo v mestecu Fisterra. Tudi prelep sončni zahod, ko sonce slikovito pade v morje, smo preskočile, kajti bil je namreč mlaj, na tako temni nočni pohod pa nismo bile pripravljene.

Nazaj grede smo si zdaj vzele čas in si ogledale še zelo staro cerkev Santa Maria de Fisterra in grad Castillo de San Carlos, postavljen na robu pečine. Mimogrede smo si kupile hrano v trgovini in si v apartmaju pripravile obilno hladno večerjo. 

21. dan: Fisterra

Vreme nam je neznansko naklonjeno, kajti zbudile smo se v sončen dan, vse tri smo bile odlično razpoložene, ko se nam je pridružila pri zajtrku še Sonia, mlajša ženska, morda še ne tridesetletna. Celoten Camino je prehodila sama. Pripovedovala je, da se je odpravila na pot zaradi svoje težke življenjske situacije in ker je želela najti odgovor česa si in česa si ne želi v svojem življenju. Na vprašanje ali je našla odgovor, je samozavestno pritrdila, odgovoru, kaj bo počela v prihodnosti, pa se je spretno izognila.  

Dopoldan smo si po jutranji kavici najprej ogledale velik valobran, ki varuje majhno pristanišče čolnov in ladjic, takoj za pristaniščem pa se razprostira ogromen peščeni zaliv, ki se je lesketal v soncu, v rožnato bež barvi. V pesku smo iskale školjke, saj sva z Darjo vedeli, da se nama ne splača kupiti jakobovo školjko, tu jih je bilo zares veliko. Bolj kot školjke so me privlačile lupine polžkov, ki so bile malo večje od frnikule in različnih odtenkov, od zelo belih, do rožnato, svetlo rjavih, vse pa so se biserno lesketale, ena lepša od druge. Navada pobiranja školjk, lepih kamenčkov mi je očitno ostala še iz svojega otroštva, pa tudi kasneje, ko so bili moji otroci majhni, smo ves čas pobirali kamne in jih, namesto spominčkov, nosili domov. Ti polžki so me tako navdušili, da sem jih lep čas pobirala (danes krasijo moje kaktuse in so dragocen spomin na Camino), ko sem zagledala Darjo, ki mi je mahala tam daleč na koncu zaliva. Komaj sem jo prepoznala, ker je bila tako daleč in nosila je pokrivalo, ki ga nisem še videla. Ko sem prišla bliže, sem opazila, da ima na glavi iz majice narejen turban, kajti sonce je neusmiljeno pripekalo kot bi bili sredi poletja. Turban iz majice pa si lahko omisli samo ona, sem pomislila, ko sem opazila zanimiv izvirček še kar deroče sladke vode, ki si je v vijugah utiral pot do morja in pri tem izdolbel v pesek nizek širok jarek in peščene sipine, ki so bile obraščene s travo. Nedaleč stran je bil odprt bar in ko se nama je še Brigitte pridružila smo odšle na kozarec piva, potem pa po potepu med ulicami mesteca, na pozno kosilo. Želele smo si sicer skuhati večerjo kar v apartmaju, toda trgovine so bile zaprte. 

Osvežilna solata, »ensalada mixa« na velikem krožniku, ki so jo ponujali povsod v menijih za romarje, je bila tudi tu odlična, potem pa sem z vsakim požirkom zelo dobrega črnega vina, postajala vedno bolj zamorjena, dajalo me je domotožje in želela sem čim prej domov. Na izpuščajih po nogah so se mi pojavili mehurčki in postajala sem nejevoljna in tečna, ker me je ves čas močno srbelo in komajda sem se premagovala, da si mehurčkov ne bi pošteno spraskala. Ves čas sem si jih hladila s kremo, a učinek je bil kratkotrajen. Raje kot postopala po mestu, bi hodila, bila sem nemirna in iz minute v minuto sem bila bolj zamorjena. Kakor sem čutila veliko hrepenenje po domu in sem komaj čakala, da vidim svoja otroka, tako sem se bala vrnitve. Skorajda iz popolne svobode se bom morala ponovno spopasti z vsemi skrbmi, ki so me čakale doma. Moja avantura ni bila dolga samo tri tedne, priprave na Camino so mi zaposlovale misli že tri mesece prej. Tako sem lažje prebrodila dneve in potiskala probleme v podzavest. Kaj pa zdaj? Kako naprej? Camino se je nepreklicno bližal h koncu. Sama na Caminu nisem našla odgovorov, kot jih je Sonia, niti kot Darja, ki je bila v svojem zakonu nezadovoljna in je že prvi dan spoznala, da brez svojega moža ne more in ki jo je ves čas pekla vest, ker si je dopust privoščila brez njih. Tega mi sicer ni nikoli povedala, kajti ne glede, kako zaupni sva si bili, na Caminu se nisva o tem nič pogovarjali. Najini pogovori so bili površni, vsakdanji, klepeti, ki le zapolnijo praznino in tišino. Ves čas sva se obremenjevali s težkimi nahrbtniki, s kilometri, s strminami navzgor in navzdol, z neskončno enolično hojo in pričakovanje večerje ter skrb za prenočišča. Na začetku sva imeli težave s prebavo, jaz sem bila zaprta in moj trebuh je bil napet in trd kot kamen, Darjo pa je pognalo, da smo včasih skoraj tekle, da bi našle stranišče ali kakšen primeren kraj. Zdelo se mi je, da sva obe malce shujšali, ona pa še posebej. Mišice na nogah so nama zatekale in se močno izbočile. Res sva si jih želeli okrepiti, toda zaskrbelo naju je, da bodo take oblike ostale za vedno. Moje telo mi ni bilo niti najmanj všeč, trd trebuh, meča čudne oblike z okroglasto izbočeno, trdo in gromozansko mišico, koleno zatečeno s kljuvajočo bolečino in na koncu še napad stenic in močno srbeči izpuščaji. Res dovolj razlogov za sitnobo, kajti ganjenost in sreča, ki sem jo občutila v Santiagu, je bila kratkotrajna, tudi marjetica v laseh in čofotanje po Atlantiku ter nabiranje polžkov, je bilo že za mano. Tisti popoldan so me kot tečne muhe ves čas obletavale mračne misli. Pomislila sem, da sva imeli prehiter tempo in si vzeli premalo počitka med hojo, zlasti zadnje etape, ki so bile napornejše zaradi močnih strmin in strmih spustov. Naporno! Prava utrujenost je prihajala za mano.

Ravno dobra družba nisem bila, a kljub temu smo se zvečer ustavile v baru ob glavnem mandraču in srečale Suzi, Avstrijko iz okolice Beljaka, ki smo jo že nekajkrat srečale po poti. Vsa žareča je hitela pripovedovati, kako je vesela, da je prehodila pot, da je bil zanjo pravi dopust po zelo dolgih letih, saj ima zelo številno družino. Doma imajo veliko kmetijo, po poklicu je učiteljica (zanimivo, same učiteljice sva srečevali), vendar je delala le nekaj let, dokler se ni poročila. Ostrmele smo, ko nam je povedala, da ima pet otrok, dva fanta in tri dekleta. Neverjetno, nikoli ne bi rekla, svojih let pa sploh ni kazala, kaj šele, da je za njo pet porodov. Kar dvakrat sem jo vprašala, če sem jo res prav razumela, da ima pet otrok in ali je res vseh pet tudi rodila. Z nasmehom mi je pritrjevala, sama pa nisem mogla skriti svojega začudenja in občudovanja. Potem je pripovedovala, kako jo je najprej skrbelo, ker se je njena prijateljica, ki ji je skupni dopust predlagala, premislila že takoj na začetku in se vrnila domov, potem pa ji je nova situacija postajala vedno bolj všeč. Najbolj je bila zadovoljna, ker je sama uravnavala hitrost svoje hoje in se ji ni bilo potrebno nikomur prilagajati. Pomislila sem, da bi se z Darjo morda morale ločiti in si morda prihraniti občutke preganjanosti ali zaviranja in nekaj slabe volje. Toda, takoj sem misel ovrgla. Med potjo sva se tudi neznansko zabavali, se veliko nasmejali, se učili španščino, skupaj kleli slabo vreme in dež, bežali pred kravami in ovcami, ki so zasedle celotno pot, bežali pred Rogerjem, spoznali nekaj prijaznih ljudi, se spodbujali in se smilili sami sebi. To pa je neprecenljivo!

Romarji se med seboj spodbujajo s pozdravi »Ultreia!«, naprej in »Amigos para sempre!«, prijatelji za vedno!

Tisti predzadnji večer v Španiji, smo pile »vino tinto«, črno vino, kozarček za kozarčkom. Z njim sem si poskusila izboljšati razpoloženje, toda z vsakim kozarčkom sem postajala bolj trezna, zraven se je pritaknila še slabost v želodcu. Nisem želela, da bi se prelep dan na peščeni plaži zaključil grdo. Potlačila sem svoje mračne občutke, kolikor se je dalo in poskušala ne misliti na srbeče izpuščaje in na obupno slabo počutje. Brigitte je sklenila ostati v Fisterri še kakšen dan, naše poti se bodo tu dokončno ločile. Zvečer, preden smo odšle spat, smo se poslovile, se močno objele in si obljubile, da bomo ostale v kontaktu.

Napoved nadaljevanja

Zjutraj smo se na avtobusni postaji dobile s Suzi, ki je v Španijo prišla isti dan v Burgos kot me dve, na isti dan pa se bomo vrnile domov iz letališča v Santiagu, le z nekaj urami razlike. Sklenile smo, da bomo zadnji dan v Santiagu preživele skupaj. Nobenih spominčkov še nismo kupile, privoščile si bomo mali šoping v trgovinicah s suvenirji, ki jih v Santiagu resnično ne manjka. No, Suzi je poskrbela, da se je dan zaključil zelo pestro. Prostora za dolgočasje na Caminu ni.