dnevniški zapis
20.11.2024
Naši poštarji so zaspali () in po štirih dneh sem le dobila paketek najnovejšega kratkega romana Franja Frančiča – Svinčeni dež. Sem jo čez noč prebrala. O njej bom pisala, ko zberem misli.
Knjigo je avtor izdal v samozaložbi in mislim, da je vso naklado že razposlal kdo ve kam vse.
O romanu Franja Frančiča
Franjo Frančič v svojem najnovejšem romanu ostaja zvest svojemu značilnemu literarnemu slogu – neposrednemu, grobo iskrenemu in pogosto provokativnemu. Avtorjevo pisanje prepleta osebne spomine, ki jih bogatijo avtobiografski elementi, in kritične refleksije na družbo. Roman posveča svoji materi, ki jo opisuje z mešanico sočutja in bolečine – kot “nesrečno žensko, ki sem jo imel rad”. V njej prepoznava simbol tragičnih življenjskih usod, ki so zaznamovale tudi njegovo otroštvo.
Prvi del romana prinaša vpogled v politično življenje nekaj let pred osamosvojitvijo Slovenije. Frančič ne prizanaša nikomur – odkrito in brez zadržkov obračunava z vplivnimi politiki, novinarji ter medijskimi hišami, ki so krojili javno mnenje v tistem obdobju in pozneje. Posebej se osredotoča na dve najpomembnejši medijski hiši ter njihove urednike, katerih delovanje ostro kritizira. Njegov slog pogosto meji na osebni ravni, a bralec v opisanih dogodkih in aferah zlahka prepozna akterje, ki jih omenjajo tudi drugi viri.
Frančič izkazuje spoštovanje redkim posameznikom, ki jih v romanu izpostavi s polnim imenom, med njimi tudi Ivanu Cankarju, največjemu slovenskemu pisatelju. Ta omemba razkriva avtorjevo občudovanje njegovega literarnega izročila ter ga ločuje od drugih, ki jih avtor obravnava z veliko mero kritike ali celo ironije.
V drugem delu romana se osredotoča na svojo osebno zgodbo – travme iz otroštva, zaznamovanega z rejništvom, revščino in alkoholizmom, pa tudi na večne notranje bitke, ki so zanj hkrati gonilo ustvarjalnosti in vir trpljenja. Njegovo pisanje je impulzivno, polno intenzivnih čustev, a kljub temu prežeto z natančnim opazovanjem sveta okoli sebe.
Zaključek romana, naslovljen Punčka, prinaša nepričakovano olajšanje – novico o rojstvu vnukinje. Ta simbolični trenutek predstavlja luč v življenju, prežetem s težkimi izkušnjami, in Frančič jo mojstrsko preplete z univerzalnimi temami človeškega trpljenja in radosti.
Roman Franja Frančiča ni lahkotno branje. Bralca izzove s svojo surovo resničnostjo, neizprosno iskrenostjo in drznostjo. Avtorjeva pripoved odpira vprašanja o preteklosti, sedanjosti in človekovem boju z lastnimi demoni, hkrati pa ponuja literarno izkušnjo, ki ne bo pustila ravnodušnega nikogar.
Franjo Frančič bi najverjetneje sodil v modernistično in postmodernistično literarno smer, pri čemer kaže tudi značilnosti eksistencializma in literarnega naturalizma. Tukaj so ključni elementi, ki podpirajo to uvrstitev:
Eksistencializem: Frančičeva dela pogosto raziskujejo vprašanja eksistence, trpljenja, odtujenosti in individualnega boja proti življenjskim okoliščinam. Njegovi liki in avtorski glas izražajo občutek nemoči, osamljenosti in absurdnosti sveta, kar je osrednji motiv eksistencialistične literature.
Naturalizem: Njegova dela so neolepšana, surova in pogosto brutalno iskrena. Z naturalističnim pristopom prikazuje življenje brez idealiziranja, z ostro kritiko družbenih institucij, družbenih razlik, alkoholizma, nasilja in drugih oblik človeške stiske.
Modernizem in postmodernizem: Frančič pogosto krši konvencije klasičnega pripovedovanja, zlasti z nelinearno naracijo, prehajanjem med resničnostjo in fikcijo ter z eksperimentalnimi literarnimi tehnikami. Njegov slog je fragmentaren, introspektiven in poln literarnih inovacij, značilnih za modernizem.
Postmodernistični elementi so vidni v njegovem igranju z besedilnimi oblikami, ironijo in kritiko obstoječih družbenih norm, pri čemer pogosto meša avtobiografske elemente z literarno fikcijo.
Avtobiografska izpovednost in angažiranost: Njegovo delo ima izrazito osebni in angažirani značaj. Kritika družbe, politike, medijev in patriarhalnih struktur je pogosto osrednja tema njegovih besedil, kar ga postavlja tudi v bližino literarnega aktivizma.
Surov lirični jezik: Jezik v njegovih delih je poetičen, a hkrati grob, kar ustvarja močan kontrast in čustveno globino. Takšen stil izražanja je blizu modernističnim in naturalističnim avtorjem, ki tematizirajo težke življenjske okoliščine.
Primerjava z literarnimi vzori: Čeprav ima Frančič svoj unikaten slog, ga lahko deloma primerjamo z Ivanom Cankarjem (zaradi socialne kritike) in z literarnimi velikani, kot sta Charles Bukowski, ali Jean-Paul Sartre, ki sta prav tako tematizirala eksistencialno stisko, upor proti družbenim strukturam in temne plati človeškega duha.
Čeprav Frančičevo pisanje preveva temačnost in brutalna iskrenost, ki razkriva najtemnejše plati človeške narave, so njegova dela vredna branja zaradi svoje neizprosne pristnosti in umetniške svobode, ki jo vpleta v svoje izražanje. Frančič, tako kot največji mojstri literarnega eksperimenta, s svojo iskrenostjo odpira oči in nas sooča z resničnostjo, ki se ji pogosto izogibamo.
Čeprav imam trenutno branja temačnih plati človeške narave dovolj, Frančičeva knjiga odpira pomembna vprašanja in razprave, ki si jih je vredno vzeti k srcu. Zato jo toplo priporočam.
Več o avtorju
članek pripravila: Vanja ČIbej
O avtorici
***