ZAKAJ IMA MOJ HUDIČ KRILA?

Berem Terezino knjigo. Točno na polovici sem. 

Terezo zdaj poznam v živo, od 21. julija, ko sem jo prvič videla, v Mirnu. Prišla je do Milana, ki je brat mojega Andeka in je bil poročen z Betko, Terezino teto, takorekoč. Recimo, ma vem pa ne natančno. Torej je Tereza moja mrzla žlahta. 

Prišla je v 5. minutah, s pivom v roki in torbo, kjer je imela nove pločevinke piva, pa tobak in travo. Delovala mi je izmučeno, starejšo. Pričakovala sem mlado žensko, lepo mlado žensko. Tereza je pa bolj kot ne izmučena mlada ženska. Sicer z mejkapom, pa vendarle ne more skriti tega, da je vse prej kot mlada ženska. No ja ne prav mlada, a 47 let, kolikor jih šteje, je zame mladost. 

Prijetno sva kramljali, a že po prvi uri najinega druženja (potem še 2x po 15 minut) sem vedela, da imam pred sabo hudo ranjeno žensko. Ki hrepeni le po tem, da bi bila ljubljena, objeta in razumljena. Ter sprejeta, taka kot pač je. Ne bo šlo, draga Tereza, da boš sprejeta, taka, kot si. Tako te sprejme lahko le nekdo, ki ima podoben stil življenja, ki je takisto ranjen, ki si želi biti ljubljen. Tako kot ti.

Berem tvojo knjigo in te skozi njo spoznavam. Destruktivno žensko, ki bi najraje končala svoje »ničvredno«, žalostno življenje. Sama se tako opisuješ, se sprašuješ, kaj je sploh smisel tvojega življenja, kaj sploh si naredila v svojem življenju. Če izvzameš svoje 3 knjige, kolumne, ki jih pišeš za Crnkoviča, Vesni V. Godina ob bok. Vsako nedeljo, menda že skoraj 10 let, 7 pa sigurno. Pišeš tudi za Kralje ulice. Visoko inteligentna, ki pa svojo inteligenco ne znaš usmeriti v smiselno smer. Sleng je tvoj jezik. Manipulacija z ljudmi je tvoje orodje. Egoizem, ki ga poudarjaš, ti ni ravno v čast. Da bi te ljudje občudovali, tega si želiš. Da bi te hvalili, te všečkali, brali. Tega si želiš in to imaš. Kar si želiš, to dobiš, to imaš.

Pa je to to, kar dejansko tudi hočeš? Dvomim. Hočeš biti sprejeta, hočeš biti ljubljena, hočeš biti objeta. Od svojih staršev, ki ti gredo v bistvu na živce, ker si kakršna pač si. Ker nisi upravičila njihovih pričakovanj, misliš, da te nimata rada. Imata te, rada, morda preveč, saj sta ti brezpogojno pripravljena pomagati. Čeprav vedno znova rečeta, da ti ne bosta, pa ti vseeno. Dajeta denar, ti preurejata stanovanje, te skušata spraviti na »pravo« pot. Ti pa ju kao ne rabiš, smilita se ti, a vedno znova manipuliraš z njima. In z vsemi, ki te imajo radi. Ter greš z njimi narazen, ker ne izpolnjujejo tvojih pričakovanj. 

Ja manipulativna si, egocentrična, na trenutke nemogoča za prenašat. Destruktivna si, depresivna. Deluješ lahko le, če si zadeta ali pijana. Trezna pač ne. Čista pač ne. 

Ne vem, pustim se presenetiti. Knjigo preberem do konca in na koncu povem, kako te vidim jaz, kako bi ti lahko pomagala. Če bi ti seveda hotela. Ker si zelo podobna svojemu bratrancu. Visoko inteligentnemu moškemu, ki pa je svoje življenje bolj kot ne zavozil. In zdaj živi od socialne podpore sistema, ki ga ne priznava. Pa vendarle … pa bi lahko ustvarjal, a mu manjka tistih drugih inteligenc, čustvene, socialne …

Pa da vidimo, kaj bo prinesla prihodnost, kakšna bo tvoja naslednja knjiga, za katero menda že imaš sklenjeno pogodbo z Beletrino. Kresnika ti privoščim, najmanj pa nominacijo zanj, za leto 2023. Ko boš postavljena ob bok Feriju Lainščku in drugim že priznanim pisateljem. 

Pa da vidim-o! 

TEREZA, ZAKAJ IMA TVOJ HUDIČ KRILA?

Bi te vprašala jaz. Moja mrzla žlahta je Tereza, moja svakinja je bila njena teta, žena brata mojega moža. Torej nisva krvni sorodnici. Slišala sem nekaj o njej, par skupnih komentarjev sva imeli že prej, tako da sva sicer vedeli ena za drugo, a nič več kot. 

V živo pa sva se spoznali prav na dan, ko je imela fotografiranje za Mladino in Reporterja. In takrat je uletela do mene, pri mojem svaku sva se usedli, ona na travo, jaz kar v avtu. Ona s pivom v roki, s cigareto in tudi joint si je zvila v tisti uri prijetnega klepeta. 

Kot da se poznava od nekaj. Obe malo utrgani, jaz seveda drugače kot ona. Obe posebni, vsaka na svoj način. Spoznavali sva se, bolj jaz njo, kot ona mene. Pa ipak, sorodni dušici, ki sva vsaka na svoj način izkušali življenje. In trpljenje skozi čas. Pa tudi srečo, ljubezen, sprejemanje. 

In prav težki trenutki v življenju naju delata posebni, naju delata močni ženski. Jaz, ki bom letos 70, ona pa 47. Dve divji babi, bi rekel Karli. Vsaka po svoje. Vsaka odločena, da ima pravico živeti, kot je njej najbolje. In živiva kot hočeva. Jaz zdaj zelo umirjeno, preudarno, tudi modro, bi lahko rekla. Ona še vedno divje, a zelo ustvarjalno. In to šteje. Ustvarjalnost, ki kreira življenje. Moje, tvoje, njeno. 

Ne velja vedeti, koliko jointov si Tereza zvije na dan, koliko piv spije. Ni pomembno, to je povsem njena stvar. Njena izbira, njena odločitev. Kot je moja, da nisem bila še nikoli zadeta, v življenju sem potegnila le 3 dime trave, pred dvema letoma, na stara leta torej prvič in morda zadnjič. Kdo bi vedel. Ne pijem alkohola, včasih nazdravim s prstom dobrega vina, ob izjemnih trenutkih. Drugega nič. Torej nikoli zadeta, pijana, pa vseeno … ustvarjalna. Inteligentni obe, morda Terezi manjka malo tistih drugih dimenzij inteligence, duhovna, čustvena, socialna … ali pa jih kaže na zelo svoj način, ki je samodestruktiven. A to je povsem njena stvar. Hoče ostat Tereza Vuk, ali Tereza. Noče se spremeniti. Za zdaj. Njena stvar, njena izbira. 

Ko pa bo spoznala, da je sprememba edina in večna spremenljivka, takrat bo … kar pač bo. Sprememba sloga življenja, stila pisanja? Kdo bi vedel. Čas bo pokazal. In njena nova knjiga, ki jo bo kmalu začela pisati. Tako čutim jaz, ki zdaj Terezo spoznavam tudi skozi njeno knjigo, skozi intervju v Reporterju, skozi intervju pri Beletrini. Predvsem pa v živo. Še dvakrat sem bila pri njej pod LIPO. Enkrat misleč, da bom lahko kupila njeno knjigo in drugič po njenem skorajda usodnem padcu, ko sem ji prepeljala dva six pack rdečega Union piva in 2 škatli Winston long cigaretov. 

To je Tereza, ki jo poznam malodane 3 tedne. To je Tereza, kakršna hoče biti. Ki jo je teh 3 tedne bivanja v Mirnu, v hiši svoje none, tam v brajdi, kjer se je vsako poletje preganjala z mojimi nečaki Andražem in Tadejem. Spomini na tista poletja v Mirnu so prekrasni, pravi Tereza. Kako ne, saj je njena nona, mama Terezinega očeta krasna blizu 100 let stara gospa. Kako ne, saj je bila nona mojih nečakov in nečakinje Mirjam tudi krasna ženska, ki so jo otroci občudovali, kot tudi teto Natalijo, Terezino nono. 

Brajda v Mirnu ima poseben čar, vrt, koze, oreh, drevesa. Energija, ki je dobra, če odmislimo zvonjenje v cerkvi zraven, bi rekla Tereza. 

Le komu zvoni? Zvoni tebi. In meni. In Terezi. In prebuja. 

NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE! Tereza, rada te imam. Tako kot si in rada te bom imela tudi, če se boš spremenila. No problem, at all. 

TEREZA VUK, PISATELJICA … 

.. KI PIŠE IN ŽIVI PO SVOJE, ZUNAJ TRADICIONALNIH OKVIRJEV IN PRAVIL 

Preberem v Mladini. Portret moje »mrzle« žlahtnice. 

Naključje je hotelo, da sem jo spoznala prav na dan, ko so jo fotkali z Mladine in REPORTERJA. Njen intervju v slednjem je izšel že pred nekaj tedni, zdaj pa še v Mladini. 

Berem njen portret, prebrala sem intervju v Mladini, jo spoznala v živo, se z njo družila 2 uri in si ustvarila svoje mnenje. Zavzela stališče do njenega načina življenja. 

In zdaj čutim, da zapišem, kar ta trenutek čutim. O njeni novi knjigi, ki se je loteva. Za katero je menda že sklenila pogodbo z Beletrino in za katero ali pa ZAKAJ IMA MOJ HUDIČ KRILA računa, da bo vsaj nominirana za Kresnika, če ga že ne bo dobila. Postaviti se v bok takim kot je Feri Lainšek ni mačji kašelj, mi je povedala ob prvem srečanju. 8. julija letos v Mirnu. Še dvakrat sva se videli pod lipo v Mirnu, pri kamnu, ki je bil malodane usoden zanjo.

Prebrala sem njen avtoportret, da ne rečem roman, ki je ali pač ni. Vsekakor ni roman, kot se za roman pričakuje. Je bolj kot ne avtobiografija. Poznala sem njenega očeta, tudi mamo sem verjetno kdaj srečala. Oče je bratranec moje svakinje. Beatriče Žbona Trkman. 

Sem rekla, da napišem svoje videnje njene nove knjige, ki bi jo sama naslovila ZAKAJ JE MOJ HUDIČ POSTAL ANGEL, hihihi … 

Če ti je pisanje terapija, draga Tereza, potem naj ostane tako. Zdi se mi pa, da če bi novo knjigo pisala podobno kot zadnjo, ne bi več tako zažigala. Ok, naj bo v slengu, to je tvoj stil, a naj bo zdaj resnično terapevtska. Ko pišeš o sebi v smislu nizanja dogodkov je to eno, če pa hočeš nekaj spremeniti na sebi, ko spoznavaš, kaj ti tvoje življenje prinaša skozi izkušnje, je to povsem nekaj drugega. Opisovati ni isto kot zaznavati sporočila v dogajanjih, ki ti jih pošilja vsak dan, vsak trenutek. ŽIVLJENJE je lepo. Treba ga je živeti. In ker je edina večna spremenljivka SPREMEMBA in ker se ti očitno nočeš spremeniti, potem ne vem, če ima smisel nadaljevati svoje pisanje v podobnem slogu. Ker to, vsaj zame, ne bi bilo zanimivo. Ok, kolumne prav, knjiga pač ne. 

La vita e bella. Naj bo tvoje življenje poslej res lepo. Trezno, spoštljivo, razumevajoče. Ne obsojajoče, ne samodestruktivno. LEPO NAJ BO! 

TAKO, povedala sem svoje, ti pa boš naredila PO SVOJE, itak. In prav je tako. Kdo sem jaz, da bi ti dajala nasvete. Kdo sem jaz, ki bi te terapirala. Kdo sem jaz, utrgana in motena, da bi krojila tvoje življenje.

Vsak živi svoje! In ja, življenje je res lepo. 

NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE! 

IN MEMORIAN 

V(B)UKOVSKI ali TEREZA VUK … 

Menda ga ni brala, Bukovskega. Tereza Vuk. Pa jo vendarle primerjajo z njim. Torej je Tereza Vuk ženska oblika Bukovskega, ki ga tudi sama nisem brala. Nikoli! 

Mislim, da primerjava ne zdrži logične presoje. Zakaj neko osebo, ki je samosvoja, originalna dajati ob bok drugi. Še zlasti moškemu liku. 

Tereza Vuk je vstopila v moje življenje avgusta lani. Vedela sem za njo, ker mi je o njej pripovedoval njen »bratranec«, s katerim se je veliko družila v otroštvu, tja do konca srednje šole. Nekoč uspešen scenograf v filmih Jana Cvitkoviča (Kruh in mleko, Od groba do groba). Drugačen, tudi kokainski zasvojenec. Slikar. Andraž Trkman, moj nečak. 

Oba odštekana, oba drugačna, oba z nekimi diagnozami, Fji, bi rekel Andraž. Lansko poletje sta se spet precej družila, ko je Tereza preživljala dneve v omami trave in piva. Ona pa živi pod isto streho vile v čudovitem parku, kjer se je rodil Terezin stric, zgodovinar Marko Vuk, ki je hotel priti do konca smrti svojega bolj slavnega strica Stanka Vuka, Terezinega prastrica. V vili, kjer se je rodila Andraževa mama, znana arheologinja, zdaj že 9 let pokojna Beatriče Žbona Trkman, moja svakinja.

Ti dve družini, Vuk in Žbona sta bili zelo posebni, zelo odštekani. Postregli sta z liki intelektualcev in umetnikov. 

Fedja Žbona, slikar, ki je ustvarjal v Parizu, Betkin brat. Njegov sin, Tilen prav tako slikar, njegov nečak tudi. Brat zdravnik, ki je naredil samomor. Samomor je naredil tudi Marko Vuk, zgodovinar, preden je uspel razvozlati skrivnost smrti svojega strica Stanka Vuka. 

Skratka družini, ki sta bili religiozni, kako tudi ne, saj se je njihova aristokratska vila v parku, bočila ob cerkvenem zidu. 

Tereza je preklinjala zvonjenje vsakih 15 minut, družila se je s posebnežem, tudi sosedom, skupaj sta kadila travo in pila pivo. Ter pametovala. Do nezavednosti. S PENZIČEM, kot ga je imenovala Tereza. 

Skratka družini, ki sta zaznamovali Miren, vas ob reki Vipavi, ki ga je imela Tereza zelo rada in kjer je našla svoj mir, le slabe 3 tedne po nonini smrti. In kjer sva se družili le dan po pogrebu njene none Natalije, slabih 10 dni pred prerano smrtjo pisateljice in kolumnistke.

Pravkar sem prisluhnila »oceni« nekega »kritika« Tereze in njenega Hudiča. Na ARSu. Visoko leteče misli, besede, ki nikakor Tereze ne približajo navadnemu, tudi neukemu bralcu. Ne vem, ne razumem teh kritikov, teh ocen, ki so bolj kot ne same sebi namen. Ki povzdigujejo predvsem in zlasti ego kritika in ne samega avtorja ali avtorice. Nikoli ne bom razumela tega. Pa ne, da nisem dovolj bistra intelektualka … sem, tudi načitana, tudi razgledana … pa vendarle … težko prisluhnem, sledim tem ocenam. Žal. Ne predstavljam si naključnega poslušalca, ki ga te ocene, bolj kot ne, odvrnejo od tega, da bi knjige vzel v roke. Pa je Terezina knjiga zelo berljiva, zelo iskrena, napisana v Ljubljanščini. Žmohten jezik, kot radi rečejo žabarji. 

Adijo Tereza. In ja, moj globok poklon tebi in tvojim zapisom. Me prav zanima, kakšen naslov bo nosilo nadaljevanje Hudiča, ki si mu prišla le do pol. potem pa si, pomirjena in končno OBJETA, odšla v »naročje« svoje none Natalije, ki je bila res krasna ženska. 

ZAKAJ IMA MOJ ANGEL KRILA? 

Ona/on, HUDIČ/ ANGEL … 

Ona nekje pod Javornikom, on na obrobju Krasa. Zaljubita se, v Ljubljani, med študijem. On je nesmrtno zaljubljen in krene za njo. V London. 

Ljubezen kronata s poroko. Rodita se jima hči in sin.

Ne zavedata se odgovornosti, ki jih prinaša starševstvo. Ona in on! Posvečata se bolj kot ne sama sebi. Otrokoma sicer nudita vse, smučanje, jadranje … a zmanjka jima ljubezni, pravzaprav ne znata pokazati, da imata otroka rada. 

To pomanjkanje še zlasti občuti prvorojenka. Želi si biti objeta, hoče slišati besedi: »Rad/a te imam!« A tega ni deležna.

Zato in predvsem zato rada gre k noni tja ob Vipavo. Kjer je objeta in ljubljena. Kjer poletja, počitnice preživlja v čudovitem parku, v vili ob cerkvi. Pod lipo, v družbi svojih bratrancev, sestrične, tet in stricev in zlasti none. V družbi s kozami, ovcami, kokošmi, petelinom, muc in psa. Srečna je tam ob Vipavi, kjer čofota, se nauči plavati, se hladi. Najprej v družbi none, kasneje, ko splava, pa v družbi Andraža, Tadeja, Kaje, kasneje tudi brata Gašperja in vse mladeži iz vaškega okolja. Nona jo uči kuhati, vlagati, šivati, kvačkati, plesti.

Mala se nerada vrača v prestolnico, v višjih razredih sicer raje, saj se s sošolkami in sošolci zelo dobro razume. Imajo jo radi. To posebno deklico številnih talentov, občutljivo in iskreno dušico. Ki rabi biti ljubljena, ki potrebuje ljubezen, ki jo išče. Pa jo najde? Najde, a ne tiste, ki si jo najbolj želi. Brezpogoje  ljubezni njenega fotra in m’tke, kot jima rada reče. 

Vse lepo in prav, do tistega prvega, usodnega, prvega dima travce. Ki jo omami, da pozabi na svoje iskanje ljubezni. V srednji šoli proba vse, od tripa, do heroina in kokaina. Odvisno od keša. Postane odvisnica, srednjo šolo sicer konča, a kako naprej. 

Starša ji ponudita komuno, zdravljenje od odvisnosti na Portugalskem, kjer se zdravijo zasvojenci bogatih. Tam se prvič zaljubi in kasneje zaživi na svojem v Italiji, kjer se vpiše na fakulteto, a zdrži le leto dni. Menja fante kot za stavo. V iskanju ljubezni. 

Vrne se v Ljubljano, sicer ozdravljena od heroina, a še vedno v oblakih omame. Kadi travo in pije pivo. 

Začenja pisati, najprej za Kralje ulice, kasneje kolumne pri Fokus Pokus. Brana je, zelo je brana. Ker je povsem drugačna od drugih pisočih. Piše v slengu, piše v sočnem, žmohtnem jeziku. Izda dve knjigi v samozaložbi (beri: verjetno jih finansira fotr), ker ona nikoli ne dela, v tistem smislu dela, kot ga razumejo drugi. 

Čitajo jo mladi in stari. Potem pa nepričakovana ponudba založbe Beletrina, da bi izdali njeno knjigo. Sprejme in tu je njen HUDIČ. Kjer je neposredna, kjer spregovori odkrito, neolepšano o svojem 47 let trajajočem življenju. Polnem vzponov in še bolj polnem padcev. Njen humor je nalezljiv, a je vendarle čutiti njeno ranljivost, da ne rečem dekonstruktivnost. 

Taka pač je. Čudi se, da je še sploh živa, ob vsem, kar je dala skozi. Od nebes do pekla. Več je bilo pekla, razen, ko je bila  omamljena. To pa je bilo skoraj vedno, ves čas, 30 let takorekoč. Torej nebesa. Zakaj potem HUDIČ? Zakaj ne ANGEL? Ker HUDIČ premaga ANGELA. Ker je močnejši. V tistem njenem hrepenenju po LJUBEZNI.

In ko se končno njen odnos s staršema malo izboljša, a še vedno ni objeta, jo hudič na svojih krilih odnese. Le kam? Najverjetneje tja dol, v pekel, v ogenj, med sebe enakimi se znajde? Ali pač ne. Morda postane njen hudič ANGEL, ki jo ponese v nebesa. Kdo bi vedel?

Nastane in ostane njena nedokončana knjiga, ki jo piše ponoči, vedno v stanju omame. In potem spi do poldan. Manj se podaja na klopce, manj se druži z »odpadniki«, tistimi na robu družbe, predvsem zaradi treh koronskih let. Cepi se ja, prav si prabral-a. Zaradi svojega fanta, da mu lahko sledi, ker je tudi on nemiren duh, mahnjen na deskanje. In deska povsod v tujini. Ona pa, če hoče biti z njim, se mora cepiti. Mlajši je od nje, skoraj 10 let. Ljubezen je burna, ljubezen je odštekana, ljubezen je omamna. On pije, ona kadi jointe in pije pivo. Skratka, nič obetavnega. Zveza razpade po treh letih, ko ona začne pisati svojo »zadnjo« knjigo.

Na polovici je, ko se zadnjič vidiva, 10 dni pred njeno smrtjo noče preveč govoriti o vsebini, a vseeno nakaže, da išče vzrok za svoje odvisnosti. Išče ga v otroštvu, ko sta se tudi fotr in m’tka omamljala. Menda z alkoholom. Njo sta ujčkala, razvajala, ji kao nudila vse. A nečesa vendarle ne. Ljubezni, objema …

To je bil povod za njen beg v svet omame. Travme iz otroštva. O tem piše v knjigi, pa menda o svojih fantih, zvezah … ki jih ni bilo malo.

Iskanje LJUBEZNI, ki je ne najde. Nikjer. In morda tudi zato razočarano odide. Na drugi svet. K svoji noni.

Njen ANGEL jo ponese. Na svojih krilih. Angel hudič, ali HUDIČ ANGEL?

Adijo, Tereza Vuk

21.6.2024

CHILD IN TIME …

Večna, na poti v večnost.

Deep purple so Tereza Vuk   pospremili na zadnji poti tuzemeljskega življenja. Glasba, ki jo je oboževala, ki je bila njena večna spremljevalka.

Marko Crnkovič: “Kako si predstavljam Terezo na onem svetu? Poročena, zvesta soproga, zvestemu možu. Mati treh otrok. Ne kadi, ne pije … Joint!? … kaj je to? Le ob kakšni posebni priložnosti s soprogom odpreta penino. Da nazdravita.

Kot bi hotela uravnovesiti svoje življenje. Ki je bilo zabavno, posebno, odštekano. In ISKRENO. Kot je bila ona, preden je odšla.”

Dober nagovor, tvoj prvi, Marko Crnkovič, na pogrebu.

Dekle, gledališka igralka Urška, ki je Terezo pripeljala na pogreb none, pred dobrima dvema tednoma, je prebrala dve poglavji iz Terezine knjige ZAKAJ IMA MOJ HUDIČ KRILA, posvečeni Terezini nečakinji.

Tereza, brez tvojega HUDIČA tudi tokrat ni šlo.

Sedmina pa brez tebe, danes pod stoletno lipo v Mirnu, draga moja.

Prijetno druženje s Kaja Trkman , njenim Bertom, Dejanom, Tiborjem … Matejo in Tadejem, Milanom, Andražem in Evo, mamo Mojco in fotrom Matjažem,  

bratom Gašperjem  … s katerim sva se objela ob slovesu.

“Avgusta pridem za ves mesec z družino, v Miren, se bomo družili pod lipo, velja Zarja. Lepo vas/te je bilo spoznati. Razturala si, ko si se pripeljala s skuterjem v vežico”.

Še pogovor z Urbanom Voukom, Terezinin urednikom, Beletrina: “Ja, bomo izdali njeno zadnjo knjigo, v neki spominski obliki … škoda, da je ni uspela dokončati. A tako pač je!”

Adijo, Tereza!

19. 6. 2024

MEMENTO MORI (Spominjaj se smrti …)

Spoznali sva se v živo lansko poletje. Z mojo mrzlo žlahto, Terezo.

Obe posebni, obe drugačni. Ona nekoč odvisnica, jaz športnica, ki nisem pila, kadila, niti trave. Ona pisateljica, dobra piska, ki je pisala v slengu, jaz tudi dobra piska, v knjižnem jeziku pišoča. Ona kolumnistka, jaz pišem za Spletni čas.

Obe humorni, vsaka s svojo življenjsko zgodbo. Jaz ljubljena v svoji primarni družini, ona pogreša objeme, pogrešala je besede RAD-A TE IMAM. Jaz z družino in dvema otrokoma, ona samska, brez otrok.

Prejšnjo soboto sem jo obiskala, dva dni po pogrebu njene none Natalije v Mirnu. In takrat sva se nazadnje družili. Kar zagrenjena se mi je zdela, tudi shujšana. Ni hotela govoriti o svoji partnerski zvezi (pred kratkim sta se razšla), ni hotela razglabljati o svoji zadnji knjigi, ki naj bi bila končana konec julija. Upam, da bo Beletrina v taki ali drugačni obliki njeno najnovejšo knjigo, ki je zajemala predvsem otroštvo, Terezine travme, o katerih mi je vendarle spregovorila, tisto soboto v Mirnu, objavila.

In glej slučaj, ki to ni. Razglabljamo o poti v Barceloni, pri Terezini »sestrični« v tretjem kolenu (vsaj mislim, da je tako), da bo obiskala Gašperja, Terezinega brata. A da se nerada vozi z letalom, tako kot Tereza. Da bi ji, Kaji, nemara posodila bivalnik. In udari, kot strela z neba, vest o Terezini smrti. Kaja  v šoku, prav tako jaz.

Odpeljem se pod lipo v Mirnu, kjer naj bi bil fotr z mojim svakom. Pot mi prepreči Andražev avto. Obrnem pri Milanu, se z njim srečam in pičim domov. Med tem časom prideta Kaja in Dejan izreč sožalje fotru Matjažu in mu nudit podporo, potem, ko je v slabih treh tednih izgubil mamo in zdaj še hčerko Terezo.

»Veš Zarja, najtežje je pokopati otroka«, mi je rekla moja tašča ob smrti mojega Andeka, njenega sina.

Verjamem, da je tako. Vem, kako je Matjažu, ko sta zdaj v zadnjem času vendarle gradila s Terezo nek bolj ljubeč odnos. Vem, kako je mami Mojci, s katero je Tereza končno našla nek prijateljski odnos. Hči – mati, hči – fotr. Težko je, a se da, če se hoče. Ker odnos gradita dva!

Draga Tereza, naj ti bo lepo pri »noni«, ki si jo imela rada in ona tebe takisto. Spet boš v Mirnu, pri njej. Za vedno!

MEMENTO MORI!

18. 6. 2024

Tudi sama sem sinoči pomislila tako, čeprav sem v haikuju, ki sem ga posvetila Terezi, zapisala drugače.

Ker se mi ni zdelo ok, da bi ob novici, da Tereze ni več, napisala tako.

Zakaj ima moj hudič krila?

Si se spraševala.

Da te lahko ponese na njih!

Tako!

In ne: da lahko leti!

Adijo, Tereza.

Od nje se bomo poslovili v Mirnu (ne v Komnu na Krasu, kot je zapisal Marko Crnkovič za Terezino nono) v petek, 21. 6. 2024, ob 15.30.

Mirensko pokopališče.

17. 6. 2024

Zakaj ima moj hudič krila?

Si se spraševala.

Zato, da lahko leti.

Draga Tereza Vuk , ta haiku je nastal kmalu potem, ko sem izvedela, da …

Foto: sonce zahaja in ti si odšla.

ZAKAJ IMA MOJ ANGEL KRILA?

Ona/on, HUDIČ/ ANGEL …

Ona nekje pod Javornikom, on na obrobju Krasa. Zaljubita se, v Ljubljani, med študijem. On je nesmrtno zaljubljen in krene za njo. V London.

Ljubezen kronata s poroko. Rodita se jima hči in sin.

Ne zavedata se odgovornosti, ki jih prinaša starševstvo. Ona in on! Posvečata se bolj kot ne sama sebi. Otrokoma sicer nudita vse, smučanje, jadranje … a zmanjka jima ljubezni, pravzaprav ne znata pokazati, da imata otroka rada.

To pomanjkanje še zlasti občuti prvorojenka. Želi si biti objeta, hoče slišati besedi: »Rad/a te imam!« A tega ni deležna.

Zato in predvsem zato rada gre k noni tja ob Vipavo. Kjer je objeta in ljubljena. Kjer poletja, počitnice preživlja v čudovitem parku, v vili ob cerkvi. Pod lipo, v družbi svojih bratrancev, sestrične, tet in stricev in zlasti none. V družbi s kozami, ovcami, kokošmi, petelinom, muc in psa. Srečna je tam ob Vipavi, kjer čofota, se nauči plavati, se hladi. Najprej v družbi none, kasneje, ko splava, pa v družbi Andraža, Tadeja, Kaje, kasneje tudi brata Gašperja in vse mladeži iz vaškega okolja. Nona jo uči kuhati, vlagati, šivati, kvačkati, plesti.

Mala se nerada vrača v prestolnico, v višjih razredih sicer raje, saj se s sošolkami in sošolci zelo dobro razume. Imajo jo radi. To posebno deklico številnih talentov, občutljivo in iskreno dušico. Ki rabi biti ljubljena, ki potrebuje ljubezen, ki jo išče. Pa jo najde? Najde, a ne tiste, ki si jo najbolj želi. Brezpogoje  ljubezni njenega fotra in m’tke, kot jima rada reče.

Vse lepo in prav, do tistega prvega, usodnega, prvega dima travce. Ki jo omami, da pozabi na svoje iskanje ljubezni. V srednji šoli proba vse, od tripa, do heroina in kokaina. Odvisno od keša. Postane odvisnica, srednjo šolo sicer konča, a kako naprej.

Starša ji ponudita komuno, zdravljenje od odvisnosti na Portugalskem, kjer se zdravijo zasvojenci bogatih. Tam se prvič zaljubi in kasneje zaživi na svojem v Italiji, kjer se vpiše na fakulteto, a zdrži le leto dni. Menja fante kot za stavo. V iskanju ljubezni.

Vrne se v Ljubljano, sicer ozdravljena od heroina, a še vedno v oblakih omame. Kadi travo in pije pivo.

Začenja pisati, najprej za Kralje ulice, kasneje kolumne pri Fokus Pokus. Brana je, zelo je brana. Ker je povsem drugačna od drugih pisočih. Piše v slengu, piše v sočnem, žmohtnem jeziku. Izda dve knjigi v samozaložbi (beri: verjetno jih finansira fotr), ker ona nikoli ne dela, v tistem smislu dela, kot ga razumejo drugi. 

Čitajo jo mladi in stari. Potem pa nepričakovana ponudba založbe Beletrina, da bi izdali njeno knjigo. Sprejme in tu je njen HUDIČ. Kjer je neposredna, kjer spregovori odkrito, neolepšano o svojem 47 let trajajočem življenju. Polnem vzponov in še bolj polnem padcev. Njen humor je nalezljiv, a je vendarle čutiti njeno ranljivost, da ne rečem dekonstruktivnost. 

Taka pač je. Čudi se, da je še sploh živa, ob vsem, kar je dala skozi. Od nebes do pekla. Več je bilo pekla, razen, ko je bila  omamljena. To pa je bilo skoraj vedno, ves čas, 30 let takorekoč. Torej nebesa. Zakaj potem HUDIČ? Zakaj ne ANGEL? Ker HUDIČ premaga ANGELA. Ker je močnejši. V tistem njenem hrepenenju po LJUBEZNI. 

In ko se končno njen odnos s staršema malo izboljša, a še vedno ni objeta, jo hudič na svojih krilih odnese. Le kam? Najverjetneje tja dol, v pekel, v ogenj, med sebe enakimi se znajde? Ali pač ne. Morda postane njen hudič ANGEL, ki jo ponese v nebesa. Kdo bi vedel? 

Nastane in ostane njena nedokončana knjiga, ki jo piše ponoči, vedno v stanju omame. In potem spi do poldan. Manj se podaja na klopce, manj se druži z »odpadniki«, tistimi na robu družbe, predvsem zaradi treh koronskih let. Cepi se ja, prav si prabral-a. Zaradi svojega fanta, da mu lahko sledi, ker je tudi on nemiren duh, mahnjen na deskanje. In deska povsod v tujini. Ona pa, če hoče biti z njim, se mora cepiti. Mlajši je od nje, skoraj 10 let. Ljubezen je burna, ljubezen je odštekana, ljubezen je omamna. On pije, ona kadi jointe in pije pivo. Skratka, nič obetavnega. Zveza razpade po treh letih, ko ona začne pisati svojo »zadnjo« knjigo. 

Na polovici je, ko se zadnjič vidiva, 10 dni pred njeno smrtjo noče preveč govoriti o vsebini, a vseeno nakaže, da išče vzrok za svoje odvisnosti. Išče ga v otroštvu, ko sta se tudi fotr in m’tka omamljala. Menda z alkoholom. Njo sta ujčkala, razvajala, ji kao nudila vse. A nečesa vendarle ne. Ljubezni, objema … 

To je bil povod za njen beg v svet omame. Travme iz otroštva. O tem piše v knjigi, pa menda o svojih fantih, zvezah … ki jih ni bilo malo. 

Iskanje LJUBEZNI, ki je ne najde. Nikjer. In morda tudi zato razočarano odide. Na drugi svet. K svoji noni. 

Njen ANGEL jo ponese. Na svojih krilih. Angel hudič, ali HUDIČ ANGEL. 

Adijo, Tereza! 

1. Julij 2024 

Prebiram svoje zapise o Terezi. Rada bi jih posredovala njenemu uredniku Urbanu Vouku, s katerim sem se spoznala 21. 6. 2024, pod LIPO v Mirnu. Pristopila sem k njemu, se mu predstavila: »Zdravo, vas lahko zmotim. Sem Zarja Trkman, Terezina »mrzla žlahta«. Tudi jaz pišem, dve knjigi v samozaložbi. Pišem za Spletni čas, pišem za lokalni časopis … no, saj ni pomembno. Boste izdali v kakršnikoli obliki Terezino zadnjo nedokončano knjigo?« 

Prijazen mlajši moški mi odgovori: »Bomo, bomo. Sem pravkar govoril s Crnkovičem. Spominska knjiga bo, recimo!« 

Poslovim se od njega po prijetnem kramljanju. 

Komaj čakam, kaj bo nastalo. Morda bi vam, Beletrina in Urban prišli prav tudi moji zapisi, pa drugih tudi, ki so nastali še med Terezinim življenjem in tisti po njeni smrti. 

DANES PA TAKO, O TEREZI, PO PREBRANEM … 

Zanimivo mi je bilo prebrati zapisano. Res. Zdaj, z razdalje, zdaj, po SMRTI. 

Upam si reči, da se je zgodilo prav tisto, kar se je #moralo. Ker se ni hotela spremeniti, Tereza, je odšla. Bolje je tako. Zanjo in za vse okoli nje. Morda je to tudi OLAJŠANJE za njenega fotra, m’tko in Gašperja. Pustila jim je neprecenljivo doto. Svoje knjige, svoje bloge, svoje kolumne. Zapise, ob katerih se bodo zamislili, ob katerih se bomo in bodo zamislili tudi tisti, ki smo Terezo brali, jo osebno spoznali, bili njeni FB frendi. 

Če se bomo, če bomo kaj potegnili iz tega premišljevanja, Terezino življenje in njeno pisanje ni bilo zaman. Je imelo smisel. Iz katerega vsak potegne tisto, kar hoče. Kar bo morda osmislilo njegovo življenje. Ker vse ima smisel. Tudi dekonstrukcija, tudi depra, tudi samomori, tudi odvisnost. Vse, prav vse. 

Ker vse to je ŽIVLJENJE! Tako ali drugačno. In ker vsakemu življenju sledi smrt. Taka ali drugačna. Lepa, manj lepa, kruta. In vsaki smrti sledi ponovno rojstvo. V ŽIVLJENJE! Da vsak predela še tisto, česar prej ni. In ko pride do konca, šele takrat se ne vrača več. Živi, v paralelnem življenju živi. Kjer ni časa, kjer ni prostora. Je le tisto, po čemer hrepeni vsak. Je svoboda, je mir. Je ljubezen! 

Lepo je živeti, mama, a za kar sem živel, bi hotel še enkrat umreti. 

Moja verzija Kajuhove pesmi!