Pogrešanje je, ko nisi zares tam, kjer si.
Katarina Gomboc

Ladjice se pozibavajo v zlati vodi. Zaprem oči, a ne čutim hladnega vetra. Zadiham, a ne voham soli. V daljavi se ne razlegajo glasovi, ki vlečejo po italijansko, in blizu ni tišine, v kateri bi osamljeno šumeli valovi.
Odprem oči.
Vroče je. Odmevajo besede, ki jih ne morem razumeti. Tisoč jih je in povsem preplavijo šumenje valov.
Po morju ladjice rišejo dolge proge. Za menoj se gnetejo turisti. Za njimi se gnetejo avtomobili in med temi na gosto vijugajo motoristi. Kot v utripu prestrašenega srca vsake toliko nekdo potrobi.
Ko tavam po mestu, ne najdem ene same prazne ulice. Ko srečam starca, se umakne in povesi pogled. Ko trgovko povprašam po dnevu, me njen pogled sprašuje, čemu. Ko posedam na klopci, se nihče ne pridruži. Temveč bežijo, levo in desno. Meni pa begajo oči, ko skušam slediti. Ko skušam razumeti prepad med dvema svetovoma. Šibek stik, ki nenehno prekinja. Protislovna ritma, ki neprizanesljivo tolčeta, vsak po svoje. Ustvarjata strašno glasbo.
Spet se vrnem do obale. Nevidna kolesca poganjajo vseobsežen stroj, pristanišče. Priti in oditi gledam vsemogoče ladje. Trume potnikov, ki se po ožilju mesta spustijo kot adrenalin. Sprašujem se, kdaj bo lahko mesto počivalo. Sprašujem se, kdaj mu bodo dali dihati.
Sprašujem se, kako se počuti. In, ali je kdaj sploh želelo, da bi bilo tako. Hrepeni po tistem miru, ki mu je polnil mladost? Ga kdo sploh kaj vpraša?
Nekaj časa brezglavo hodim naokoli. Iščem tihe kotičke mesta, a jih ne najdem. Vem, da so. A jih ne najdem. Ne najdem jih.
Ko popoldne pridem domov, ne diši po kosilu. Ko ležem v posteljo, ni mame, ki bi mi rekla: »Lahko noč.«