Dva dni pred odhodom na Triglav obujem nove teniske za sprehod po Izoli. Kdo bi rekel, da bo to največja napaka? Ni jih plezalk, niti pohodniških čevljev, ki bi me kdaj tako ožulili. Do doma sem prišepal. Ko bi vsaj vedel, v kakšnem stanju so noge, bi jih takoj sezul in se raje sprehodil bos. Ja, naslov je rahlo zavajajoč, saj bi človek mislil, da sem jih dobil na poti na Triglav. Spremljali so me pa od prvega koraka.
Noge si še niso opomogle, največji in najgloblji žulji, kar sem jih kdaj imel in že je tu dan, ko odrinemo na pohod.
Štartali smo iz doline Krme, čudovita ledeniška dolina, ena izmed treh z izhodiščem pri Mojstrani na Gorenjskem. Poleg Krme sta to še dolina Vrat in dolina Kot. Če bi moral izbrati najlepšo med njimi, bi se odločil za vse tri. Dolina Krme nima večjih izvirov tako, da je večinoma “suha”, razen ob obilnem dežju in v času talitve snega, ko po njej drvijo hudourniki.
Položna pot nas vodi skozi gozd, ob hudournikih in porušenih drevesih.
To je bil moj drugi vzpon iz Krme na Triglav to sezono in preobrazba pokrajine je nepredstavljiva. Če se toliko spremeni v dveh tednih, kakšne spremembe so v nekaj letih, desetletjih?
Čudovita narava pomaga, da ne mislim na noge in boleč korak. Pravijo, kar seješ, to pol žanješ in tako jaz žanjem sadove svojih smotanih odločitev, obuti še ne shojene teniske dneve pred pohodom.
Pridruži se nam sonce izza Draških vrhov. Vedno je lep občutek, ko te obsijejo žarki, pa tudi če je vroče in potno že brez njih.
Pastirska koča Prgarca je kraj postankov pohodnikov. Tukaj se okrepčamo in pozdravimo ostale pohodnike, preden odrinemo v strmejši del proti prelazu na Konjsko sedlo.
Še zadnje korito, napolnimo rezerve vode in že smo na poti v strmino, drevesa se odmikajo skalam.
Čudovit pogled proti Konjskemu sedlu, dolini Krme (levo), desno pogled proti Vodnikovem domu na Velem polju in pot na Triglav s Pokljuke.
Mogoče le ima kakšno ime ta “mali” vrh, sicer nismo nikjer zasledili, kako bi se imenoval. Redkokateri planinec zavije nanj, kamni so ostri, nič zlizani kot na Triglav. Enostaven dostop na poti proti koči Planiki, sicer potrebna dodatna pozornost zaradi krušljive skale. Mi smo v prejšnjem vzponu zavili nanj in ga imenovali “The Vrh”. No, nič kaj slovensko …
Sem pa v objektiv ujel pohodnika, ki kot kaže, tudi rad zavije iz poti.
Težko pričakovana koča in počitek. Težko dočakan trenutek, sezuti pohodniške čevlje in pogledati, kaj se dogaja s povitimi nogami. Ni hudega, prsti so vijola, žulji pa olupljena koža, nič tako strašnega.
Za danes bo to to, no seveda, da ne pozabim še topla jota in zaslužen počitek v občudovanju pogledov, ki kar jemljejo dih. Zrak je čist, ljudi veliko, vseeno pa mir, sploh nekaj korakov stran od koče.
Na Triglav odrinemo ob zori z lučkami na čeladah. Koča je z vsakim korakom manjša in pot vse bolj strma. V daljavi se prebuja sonce, nakazuje čudovit dan.
Pot iz Planike je zelo lepa, zdi se mi pa, da rahlo bolj izpostavljena kot s Kredarice zaradi manjšega števila jeklenic in posledično manjše možnosti samovarovanja. Vsaj do malega Triglava, kjer se poti združita.
Težko je z besedami opisati tako čudovite trenutke, ko se pohodniku pridruži sonce in vsem še poveča nasmeh na obrazu.
Nekaj korakov naprej se nam odpre pogled proti Kredarici, sonce se hitro dviguje in obsije sledi letal. Vse skozi nas spremlja pogled proti Krmi, ki da jasno vedeti, kako visoko smo že in kje se je naša avantura začela.
Še en pogled na vzhod iz malega Triglava.
Čudovit pogled na kraljico Škrlatico čez malo oknce. Še trava se je prijela v zavetju malega okna.
Hvala Taji za fotografije, moj telefon je v dveh dneh ostal brez baterije. Dodatna baterija pa brez kabla (se je skril nekje v avtu), tako, da na žalost neuporabna.
Wuhuu, pa smo na vrhu. Čudovito vreme nam je omogočalo pogled na vse strani. Punce smo krstili za njun prvi vzpon in pritisnili žig v knjižice. Malo je zmanjkalo, da bi videli domače morje skrito v rahlo meglico.
Na žulje sem že zdavnaj pozabil niti prevelikih preglavic mi niso povzročali za gor, se pa hitro nanje spomnim ob začetku sestopa, ko prsti pritisnejo bližje nosu čevlja.
Krepat ma ne molat, rečemo Izolani in Tatjana je ta slogan vzela zase.
(tudi jaz sem ta slogan vzel za svoj, sicer brez majice, ampak ob vsakem zbodenem koraku pri sestopu)
Slikano nekje pod vrhom.
Ko si na vrhu si šele na pol poti, si rečemo in odrinemo počasi v dolino.
Besedilo: Luka Korsič
Fotografije: Taja Čeligoj, Luka Korsič
