“Vsak človek je zase svet,

čuden, svetál in lep

kot zvezda na nebu …”

 

Prav to, da je vsak edinstven, je tisto, kar tudi svet dela lep in svetal.

Zadnje čase se srečujem z ljudmi, ki se počutijo žrtve, ki zamerijo, ki so žalostni, ker jim poveš odkrito in neposredno, kar jim pač povem. Svojo izkustveno resničnost, ki je drugačna, ki je moja, ki je samo-svoja.

Prizadetost na drugi strani, užaljenost in žalost. Le zakaj, se vprašam? Po nepotrebnem.

Žrtve so, je žrtev, zaradi ujetosti v svojo kletko. Prepričanj, predsodkov … svojega razumevanja sveta, življenja.

Tudi prav. Sama že dolgo nisem žrtev in nočem bit. Sem svobodna, nisem ujeta.

“Ujetega ptiča tožba?”

Tudi prav, če ti je tako ok. Meni ni in si ne dovolim očitanja, ker živim drugače, mislim drugače. Ne počutim se krive, ker moje besede nasprotna stran razume drugače. To je njen/njegov problem. In še zaradi tega ne sekiram več.

Ker živim življenje. Po moje. Ti ga pa po svoje!

 

Bodi življenje, bodi svoj/a, bodi samo-svoj/a!

In življenje bo LEPO.