Dragi moji!

Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci … pa še kdo – povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? 

Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razletelo na milijardo delcev, ki bi se, na žalost, razpršili v zemeljsko ozračje, ki bi tam lebdeli, životarili in se lepili na ljudi, tudi tiste, ki jih ne maram. Trije primeri so dovolj za pojasnitev počutja, ob vsej nemoči, ki jo občutim ob branju novic. Res me zafrustrirajo, pa če si to priznam ali pa tudi ne. 

Da je moja vznemirjenost še večja, pride na kofetkanje prijateljica, ki me vznemiri še z domačimi novicami in njenem spopadanju z vsakdanom in dogodivščinah, ki jih je doživela na svoji koži zaradi vnetih živcev na desni roki in bolečinah, ki jih je morala prenašati. 

Oprostite moji sebičnosti. Poskrbeti moram za svoje zdravje, saj se neznansko hitro približujem sedemdesetkiplus. 

Pozivam vas, ustavimo konje, ustavimo svet, nočem živeti v takem svetu, raje izstopim, pa čeprav za ceno svojega življenja, bi rekla neka druga moja prijateljica.

Vaša, Viktorija