Zarja Trkman se počuti prijetno na lokaciji Easter island. 

15. februar ob 20:05,  Santiago, Čile

Še 71 dni. 

Kako čas beži, še 71 dni mojega popotovanja okoli sveta.

Včerajšnji Valentin’s day se je zaključil z gala večerjo.

Na vhodu v restavracijo velika rdeča torta s posvetilom, aranžirana še z dvema kokosovima orehoma, stilizirane oblike. In nato rdeče presenečenje. Sam šef me počaka z vrtnico. Fotka. Priskoči Made, fotografirajo naju oba, vošči mi, jaz pa mu dam poljubček pri večerji.

Lepo in sladko presenečenje še na koncu, sladki desert v obliki srčka.

Sledi Withney Houston oz. njena interpretatorka. V teatru. Vračam se proti sobi, nekaj trenutkov postojim ob plesišču. Začutim roki na ramenih. Obrnem se. Werner, Verni, prijatelj Haidi in Artura. Švicar. Zanimiv moški, z uhančkom v levem ušesu, vedno zrihtan, izjemnega okusa, elegantno športno se oblači.

Vsak večer se ustavi pri naši mizi. Do zdaj le dober večer in lahko noč.

Tokrat pa, ali sem bila v gledališču, me vpraša, mi je bilo všeč. Njemu je bilo. Povem, da sem skorajda zaspala. Ste utrujeni … ja, ja, utrujena sem. Gre, z besedami: »See you later.« Torej zna vsaj nekaj angleško.

In res se vidiva še enkrat. Stoji ob omizju Švicarjev, mi zaželi lahko noč, pomaham mu in že me več ni.

Lepo se je zaključil Valentin. S prijetnim presenečenjem s prijetnimi ljudmi.

Vrtnice nisem vrgla v morje, draga Berta, svečka je bila prižgana, srečanja so bila prijetna.

Obredu je bilo zadovoljeno, kajne?

Danes pa nov dan. Zbudila sem se ob dveh, dve uri malo pisala, objavljala, potem pa zaspala do šestih. Obeta se oblačen dan, temperature okoli 20, morje je mirno. Presenetljive barve je bilo včeraj. Takšne še nisem videla. Azurno modra je bila, s srebrnimi odtenki … wau. Prav poseben dan in zelo posebna barva. Danes je temnejše, a prav tako lepo.

Včeraj pa je bilo najlepše do zdaj.