Medtem ko se zunaj pomlad že pogumno prebuja, se je le-ta že razcvetela v Učnem centru Mestne knjižnice Izola, kjer Stene ustvarjalnosti v zimskem času krasi pomladna razstava akvarelnih ilustracij z naslovom Frido Bosagen – Kačja roža. Razstavo je pripravila Vanja Čibej, urednica za literaturo v spletnem časopisu Spletni čas, ljubiteljska ilustratorka iz Izole, članica izolskih društev KD VNL in LKD Mari o net.te in nagrajenka natečaja Pesniški prvenec 2022 pod okriljem Kulturnega centra Maribor. Umetnica je diplomirala na Visoki šoli za organizacijo dela v računalniški smeri. Končala je tudi univerzitetni program na Visoki šoli za tehnologijo prometa. V svojem poklicu je vztrajala veliko let, ob tem pa jo je spremljala strast do likovne in besedne umetnosti, ki ju izraža z aktivnim pisanjem pesmi in proze za odrasle in otroke, vodenjem delavnic kreativnega pisanja, ustvarjanjem, ilustriranjem z akvareli in s pripravljanjem literarnih natečajev. Vanjo Čibej smo povabili k pogovoru, da jo bolje spoznamo.

MKI: Kdaj si začutila, da te likovno in besedno izražanje veselita in kako si začela ustvarjati na teh področjih?

Vanja: Že kot otrok in mladostnica sem si želela postati slikarka, zato sem mnogo let kasneje dve leti obiskovala celoletne likovne delavnice, ki jih je vodila Ingrid Knez. Slikala sem z akrili in oljem, risala pa z ogljem in svinčnikom, preizkušali smo se tudi v kiparstvu. Kasneje smo se tečajnice združile in ustanovile likovno društva TUBA. Študij, veliki projekti v službi in družina, so bili prevelik zalogaj, zato sem slikanje in druženje v društvu opustila. Vedno znova pa sem se k slikanju vračala in tudi odhajala. 

Tudi pišem zelo rada. V mladosti smo skupaj z bratom in njegovimi prijatelji pisali pesmi. Redno sem pisala tudi dnevnik do 3. letnika srednje šole. Potem sem se raje posvetila fantu in poslušanju glasbe 🙂 K pisanju sem se vrnila še kasneje kot k slikanju. Ko sem ponovno začela pisati, je nastajalo vedno več besedil. Nekaj sem jih zavrgla, kljub temu pa ohranila veliko. Vpisala sem se na več internetnih tečajev za kreativno pisanje, ki jih je vodil mladi študent Gregor Hrovatin. Takrat sem se veliko naučila, a še vedno premalo :). Do “ravno dovolj znanja” sem se morala dokopati sama, skupaj z nekaterimi ljubitelji pisanja in prijatelji. 

MKI: Kje črpaš navdih za ilustracije in pisanje? Imaš morda vzornike?

Vanja: Včasih je dovolj ena beseda, ki jo slišim mimogrede in sproži plaz misli, včasih ilustracije, včasih pesem, dogodek ali fotografija… zelo različno. Rada se sprehajam ob morju, hodim in opazujem naravo in stvari. Navdih črpam predvsem iz okolja, v katerem živim, iz knjig, iz svojih spominov in tudi razmišljanj o prihodnosti. Navdušujejo me tudi socialna omrežja in internet. Pravzaprav, fascinira me njegova razsežnost s premnogimi informacijami, ki jih nudi. Skratka, od vsepovsod dobim drobne namige. 

Moja vzornica za slikanje z akvareli je zagotovo Aljoša Križ, ki je slikala prelepe pejsaže na svileno podlago. Mehkoba njenih del z akvarelom in svilo se mi zdi popolna. Za ilustracije pa Martina Ljubič. Njene ilustracije so čudovite, natančne in premišljene do najmanjšega detajla. Sama te potrpežljivosti nimam, pa bi jo rada imela. Nad mojimi ilustracijami bdi Nika Korsič, ki ima strokovno znanje in brez dlake na jeziku pove svoje mnenje o delu. Včasih se z njim ne strinjam in trmasto vztrajam pri svojem, večinoma pa ji le prisluhnem. 

MKI: Kje in kdaj najraje rišeš in pišeš? Imaš poseben kotiček in organiziran urnik, ali sta le-ta spontana?

Imam nekakšno obsesijo. Ko začutim, da v meni vse brbota od vznemirjanja, se zaprem v svojo sobo in pišem ali pa rišem, vse dokler nisem popolnoma izčrpana. Moja družina in moji prijatelji so se na moje odmike navadili, vsaj upam. Še vedno najraje pišem in rišem ponoči ali pa zgodaj zjutraj, ko moje misli niso obremenjene z vsakodnevnimi rečmi. Organiziran urnik je potreben pri pisanju daljše proze. Pri pisanju kratkih zgodb in pesmi pa je urnik lahko ohlapnejši. Tečajnikom kreativnega pisanja, na primer, svetujem redno dnevno pisanje, vendar se sama tega ne držim. Kljub temu, da naj bi sedaj, ko sem upokojena, imela več časa, ga usklajujem z družinskimi člani. Prednost pred pisanjem in slikanjem pa seveda dajem svojemu vnuku Galu.  

MKI: Si aktivni član ekipe Kulturnega društva VNL in LKD Mari o net.te. Kaj vse zajema tvoje delo v društvih?

Vanja: Tu je pa seznam zelo dolg. Predvsem se družimo, spodbujamo, izmenjujemo izkušnje in skupaj snujemo zanimive projekte ter izvajamo delavnice za otroke in odrasle. Ker sama nisem lutkarica, jih pa zelo rada gledam, sem se posvečala bolj delu, ki je povezan z besedno umetnostjo. Skupaj z Martino Ljubič sva izdelali tudi spletno stran, pri kateri sem skrbela za objave. Velikokrat sem prva gledalka predstav in sem njihovo prvo kritično oko. Preko društva sem spoznala tudi kamišibaj gledališče in takrat sem se navdušila nad ilustracijami. Izvedla sem tudi nekaj predstav za otroke. 

V KD VNL sem urednica za literaturo za Spletni čas, pišem članke, vodim tečaje kreativnega pisanja in kar najraje ne počnem – pišem prijave na razpise in poročila ter vse, kar je povezano z administrativnim delom društva. Prav tako se med seboj družimo, snujemo nove projekte, izvajamo likovne in literarne delavnice in predvsem se ukvarjamo z založništvom Spletnega časa. V ekipi je veliko sodelavcev, da jih ne morem vseh našteti. Vsak s svojimi prispevki obogati in ustvarja vsebino (blogi, rubrikami, ilustracijami in fotografijami…). Tehnično urejanje sem v zadnjih dveh letih predala Luku Korsič. Glavna urednica Spletnega časa je Nika Korsič, za zunanjo podobo Spletnega časa pa skrbi Urša Brate. 

MKI: Kot urednica za literaturo v spletnem časopisu Spletni čas prejemaš veliko zanimivega materiala. Kako se počutiš ob delu z literaturo in ob prebiranju toliko različnih vsebin?

Vanja: Vedno z zanimanjem preberem vsako besedilo, ki pride v uredništvo. Včasih naletim na kakšno, ki resnično ni za objavo. Običajno pa objavimo vsa besedila, ki jih prejmemo in so v skladu z vsebino, ki jo ponujamo. Imamo krasne stalne sodelavce, ki nam pošiljajo dobre članke. Besedila vedno pregledam in popravim morebitne napake ali vejice. Lektorskega znanja nimam, denarja za lektoriranje pa društvo žal nima. Svojim tečajnikom vedno svetujem, naj svoja besedila dajo v lektoriranje, preden jih pošljejo v objavo.

MKI: V Otroškem kotičku Spletnega časa si najmlajši obiskovalci lahko ogledajo tvoje ilustracije na temo barv. Zaupaj nam zgodbo teh ilustracij.

Vanja: Z ilustracijami želim otrokom vzbuditi pozornost na barve in kaj vse lahko zajema bivanjski ali čutni svet določene barve. Obenem želim skupaj z besedilom približati pojme, kot so ljudje, predmeti, rastline, živali in pojavi v naravi. Same ilustracije so rezultat eksperimentiranja in študije v slikanju z akvareli, tako da sem, na primer, različnim modrim pigmentom dodajala in odvzemala vodo ali pa jih mešala med seboj. Otroci najprej spoznajo osnovne barve, nato sekundarne barve, ki jih dobimo z mešanjem dveh osnovnih. Projekt pa še ni dokončan. 

Otroški kotiček je nova rubrika v Spletnem času. Objav še ni veliko, se pa bodo zagotovo v prihodnosti razširile. Sodelujemo tudi z drugimi društvi po Sloveniji. Povezali smo se z Informativnim klubom Taraja iz Dola pri Ljubljani, katere člani pišejo pravljice in se zavzemajo za klasičen način branja. Veseli smo sodelovanja z Dijano Žiberna, ki je ustvarila YouTube kanal Timmy kids za otroke, ki bodo oz. so že del te zgodbe. Timmy kids močno priporočam. Dijana Žiberna ima prijeten glas in odlično interpretira pravljice.

MKI: Poznamo te tudi po vodenju delavnic kreativnega pisanja. Koliko časa jih že vodiš in kakšne izkušnje so ti prinesle?

Vanja: S prijateljico iz šolskih let in sošolko na pedagoški gimnaziji v Kopru, Natašo Vodopivec, socialno pedagoginjo in slovenistko, ki uči na osnovni šoli Vojke Šmuc v Izoli, sva dobili zamisel, da bi v Izoli ustanovili celoletno šolo za kreativno pisanje za odrasle. V šolo se je vpisalo osem tečajnic različnih starosti in poklicev. Toda Nataša je nekaj tednov pred začetkom delavnic zbolela in ni mi preostalo drugega, kot da sem skočila v njene čevlje, ki so mi bili seveda preveliki. Udeleženke šole sem seznanila s situacijo in jim predlagala, da bi lahko šolo vodila jaz sama. Vztrajale smo polna tri leta. V tem času sem prebrala veliko gradiva in svoja spoznanja prenašala nanje in obratno. Da bi popestrila delavnice, sem napisala tudi 365 tem za kreativno pisanje – udeleženke so po elektronski pošti vsak dan dobile mail z uvodnim besedilom in temo za pisanje. Posebnost sistema 365 tem je dnevno, desetminutno pisanje na roko, tako kot tečejo misli. Sistem sem imenovala asociativno pisanje. Preizkusila sem ga tudi sama, bila pri tem dosledna in disciplinirana in ugotovila da se da. Nekatere delčke besedil, ki so nastala, sem uporabila pri svojih kratkih zgodbah. 

MKI: Razstava v Učnem centru prikazuje pravljico Frido Bosagen – Kačja roža, ki si jo napisala že pred leti in bo kmalu na voljo na knjižnih policah. Ker rada ustvarjaš, si si odločila, da boš ilustracije za pravljico narisala sama. Stene v Učnem centru si preoblekla v prvi sklop ilustracij za prvo slikanico, saj si si zgodbo Frida Bosagena zamislila v obliki zbirke iz štirih pravljic, ki skozi štiri letne čase spremljajo celoten življenjski cikel divje potonike. Kdaj si dobila zamisel za pravljico in od kod ti ta zamisel?

Vanja: Pravljico sem napisala, ker so me k temu spodbudile udeleženke delavnic kreativnega pisanja, ko smo obravnavali sodobno otroško pravljico. Hotele so slišati, kaj premore mentorica 🙂 Pravljico sem sprva poimenovala Frido Bosagen. Ko so se tej pravljici pridružile še ostale tri, sem mu dodala še podnaslov »Kačja roža«. Zamisel sem dobila, ko sem se spomnila sprehoda po Kraškem robu ravno takrat, ko so cvetele divje potonike. Potonika ima tudi močan simbolni pomen, varuje pred zlom in prinaša srečo. Za pravljico, kjer je glavni literarni lik rastlina, divja potonika, ki jo na Krasu imenujejo kačja roža sem se odločila ker menim, da je malo pravljic, kjer je glavni lik rastlina. Vse štiri pravljice so tudi prevedene v italijanščino. Prevedla jih je Erika Gregorič. Že ko sem jo prosila za prevod, sem vedela, da bo prava oseba, ki bo delo izpeljala na strokoven način in z občutljivostjo, ki jo imajo pisci proze in pesmi. Ko pa mi jo je prebrala, sem vedela, da je prevod odličen.

MKI: Zgodba prvega sklopa, prikazana na razstavi, spremlja mladega Frida Bosagena, cvetni prah kačje rože, ki skupaj z brati prebiva v veliki rožnati čaši svoje mame kačje rože. Upodobila si ga kot malega in radovednega svetlolasega dečka, ki nekega dne, po tem, ko se njegova semenska kapsula razpoči, zapusti mamin dom in s čebelo poleti v zeleno gričevnat svet, ki ga še ni videl. Čebela ga popelje v nov dom, kjer prebivajo tri nimfe in Frido se spoprijatelji z eno izmed njih, s katero postaneta nerazdružljiva prijatelja in se sčasoma spremenita v plod. Kako si ustvarila junake pravljice?

Vanja: Nisem želela vključiti otroškega lika, sem pa poosebila le dva delčka rastline – cvetni prah in pestiče. Stranski lik v pravljici je čebela, ker sem želela poudariti njihov pomen za ljudi. Čebele niso pomembne samo zaradi opraševanja, temveč tudi, ker nam nudijo kakovostno hrano (med, propolis …) in so med ogroženimi živalskimi vrstami.

MKI: Pravljica Frido Bosagen ni zgolj pravljica, ampak nosi v sebi kar nekaj sporočil. Kaj si želela s pravljico sporočiti?

Vanja: V vsebino pravljice sem vključila razmnoževanje (opraševanje cvetic), ki bi bil lahko uvod v svet spolne vzgoje. Pomislila sem tudi, da je spolnost še vedno tabu tema in zdelo se mi je, da se vračamo v mračno preteklost, ko je bila spolnost nekaj slabega, grdega in namenjena le skrbi za potomstvo. Morda bi še dodala, da sem želela vzbuditi pozornost za podobnost, a hkrati neomejeno raznolikost narave. V zgodbi se ta želja odraža predvsem v opisu potonik, ki se med seboj razlikujejo po vonju in odtenku rožnate barve. Na koncu poudarim še skrb za bivališče in dom, ko Frido razmišlja o skupnem domu s Frido. Starši, ki bodo brali pravljico svojim otrokom, bodo v njej zagotovo našli še kakšno sporočilo. 

MKI: Verjamemo, da si vsak avtor želi, da bi bila njegova pravljica narisana kot si jo sam zamisli in predstavlja. Tega podviga si se ti lotila sama. Kako si začela in kako so se ilustracije razvijale?

Vanja: Ne vem, ali sem si želela, da bi bila pravljica narisana, kot sem si jo sama zamislila in še vedno ne vem, ali pri pisanju/slikanju vidim najprej sliko, nato besede ali obratno. Moje misli so sestavljene iz obojega, te tečejo zdaj vzporedno, zdaj zaporedno. Je pa res, da končni izdelek ni nikoli enak kot ga “vidim” v mislih. Slika v glavi je popolna, rezultat na listu pa je odvisen od roke in zmožnosti pretvorbe misli v besede oz. linije, barve …

Pri pisanju pravljice sem ves čas imela v mislih zvedavega dečka s svetlimi lasmi in zelene gričke. Takrat še nisem imela vnuka. Pri snovanju zadnjih ilustracij (po premnogih neuspelih poskusih) pa sem imela pred očmi prav njega, Gala. Ima svetle, skoraj srebrne laske in veter mu jih razpiha na vse strani, vsak lasek posebej. Ko pa se mu naelektrijo, mu prav smešno, simpatično štrlijo na vse strani. 

Skice za pravljico je najprej začela izdelovati moja hčerka Nika, vendar je zaradi dela na več projektih ni uspela ilustrirati. 

Lani sem celo našla založbo, ki je obljubljala hitro izdelavo slikanice. Žal sem nad njimi obupala. Tako sem se ilustriranja lotila sama in si rekla: »Kar bo, pa bo«. Sem pa iz hčerinih skic uporabila nekaj dobrih idej. 

Sicer bi raje videla, da bi moje pravljice ilustriral nekdo drug, brez mojih pretiranih namigov – ker me zanima, kako pravljico doživlja drug ilustrator. Pravzaprav bi se tega razveselila. 

MKI: Je to tvoja prva razstava ali si svoje ilustracije predstavila še kje?

Razstava v Mestni knjižnici Izola ni moja prva, je pa prva samostojna razstava in prva razstava ilustracij. Ilustracije objavljam tudi v Spletnem času, skupaj z besedilom. 

Letošnje leto se je zame začelo zelo aktivno. Nekaj mojih ilustracij bo viselo v Galeriji Salsaverde na razstavi IZOLA USTVARJA I. Razstava bo odprta do 11.3.2022. Teden kasneje pa bomo razstavljale štiri izolske ilustratorke, poleg mene še Aljoša Križ, Erika Gregorič in Martina Ljubič, pod okriljem JSKD Izola, v Sončni dvorani, v Izoli. Tu bo razstava odprta do 19.3.2022. Če bodo razmere dopuščale, bomo ob razstavi imele več kamišibaj predstav za otroke. Vesela sem za priložnost razstavljanja v Mestni knjižnici Izola in da so moje ilustracije zaživele med ljudmi. Ni boljšega mesta zanje, kot je prav knjižnica.