Tudi danes v predbožičnem času in maniri razmišljam. Razmišljam o pomenu, vsebini in o resnici. Na svoj način. Že pred mnogimi leti se mi je utrnila misel, pa ne ob priliki tega praznika, takrat je bila pomlad v polnem razmahu, cvetoča, vznemirljiva, obetajoča in lepa, kot je lahko samo pomlad. Narava je bila prebujena in omamna, mogočna v svoji lepoti in čudežnosti. Narava vsega v vsem, kar je in živi. In pomislila sem na Sveti Gral, na ta skriti in skrivnostni simbol življenja, ki ga vsi tako mrzlično iščejo vsepovsod, pa ga vse do današnjih dni ni še nihče našel.
Iščejo zaklad, iščejo zlato čašo, sveti kelih. Le kje je tako skrit in zakopan že več kot dvatisoč let, da ga ni mogoče najti, ne odkriti.
Pomislila sem, kot že mnogokrat na slovitega Malega princa, velikega Antoinea de Saint-Exuperyja, ki je zapisal: “Bistvo je očem nevidno.” Še enkrat več me je do korenin lastnega obstoja presunila ta globoka misel ter resnica in dejstvo, ker ” gledati je treba s srcem.”
V trenutku me je prešinila misel, o resnici vseh resnic, o Svetem Gralu, simbolu čaščenja večnega življenja in s tem povezanimi zablodami in neresnicami. Ker tudi Sveti Gral je očem neviden.
Presunila me je misel, da je zlata čaša, izvir in izvor življenja, lahko samo maternica Ženske, ženski spol in pol ali princip. Posoda z jajčecem napolnjena s semensko tekočino Moškega. Da je to resnica in nič drugega kot resnica, da je to BISTVO, ki je očem nevidno. Da je to SVETI GRAL, ta svetinja, ki jo ima človeštvo ves čas pred sabo in Ženske v sebi, pa je ne vidijo, ne prepoznajo, ker so zaslepljeni in preslepljeni in ne gledajo in ne vidijo s srcem. Ne vidijo Ženske, ne vidijo Svečenice, ne vidijo in ne prepoznajo Boginje v njej, ker ta svet je dvatisoč let urejen in zaveden po zamisli moških nosilcev oblasti, prevlade in premoči, v imenu Cerkve in njenih interesov. Vse skupaj je velika prevara, s katero si je cerkev podredila človeštvo s tem, ko je ženskam odvzela njihovo moč, vlogo in pomen, jih utišala, izničila, razvrednotila, podredila in razčlovečila, jih zažigala na grmadah v imenu Boga. Še dandanes preštevilne ženske po vsem svetu gorijo in izgorevajo, najsvetejše od svetega, nosilke vira življenja in obstoja človeštva. Gorijo neštete pod težo nasilja, krivic, zlorab, podrejanosti, neenakopravnosti, neenakosti, zapostavljenosti, ponižanja, mučenja, izkoriščanja, manipulacij in laži …
V resnici je človeštvo že davno tega zatajilo svojega Boga in si ga priredilo tako, kot je služilo in služi interesom priviligiranih nosilcem moči, oblasti in kapitala, ki vlada svetu. Nič drugače kot pred dvatisoči leti, le na drugačen način in z drugimi sredstvi. Tako se svet vrti v začaranem krogu krivic, izkoriščanja, laži in prevar, trpljenja in greha.
A vsemogočni, edini, en sam resnični BOG vseh in vsega, kar je, živi in obstaja, JE ČISTA LJUBEZEN. Je univerzalna vseobsegajoča in vseprisotna energija ljubezni iz katere smo vsi in vse. Ta nam vsem in vsakomur posebej kaže ogledalo. Kdaj se bo človeštvo ovedelo in spregledalo, da je edina vera in verovanje le vera v ljubezen in v dobro sočloveka do sočloveka, do vsega kar je, do vsega univerzuma neskončno v vsem in vseh vsepovsod in neskončno, večno. Čas teče in ura tiktaka, a še je čas za resnico, pravico in ljubezen za vse.

ZATOREJ NAJ BO VESEL, SREČEN BOŽIČ, PRAZNIK ŽIVLJENJA IN LJUBEZNI VSEGA IN VSEH V VSEM. DANES ZA BOLJŠI JUTRI ZA VSAKOGAR IN ZA VSE. SAMO LJUBEZEN JE BOG IN BOG JE LJUBEZEN. NAJ BO BOŽIČ VSAK DAN.