Zgodi se, da se včasih energije v telesu tako nakopičijo, da je treba sesti na kolo in oddirjati kamor te vodi srce. To se je meni zgodilo sredi največje poletne vročine. 

Sem kar šla! Navkljub neposrečeni uri za ljudi 60+ (kazalci so kazali nekaj čez 12. uro), še pogled na merilec baterije, Aha, tri pikice imam na razpolago. Dovolj bo do meje med Izolo in Koprom, potem se obrnem, da ne bom ob vso sapo. “Tako kot v času karantene,” sem še pomislila.

Vozila sem po obalni cesti, lepo po kolesarski stezi, kjer se je senca izmenično umikala upornim opoldanskim žarkom megličastega sonca. Z morja je pihal topel fen, ki pa je vseeno prijetno hladil moje prepoteno telo. Čudila sem se, da toliko ljudi ne upošteva napotkov zdravnikov, ki so po tv-ju vsak dan neutrudno ponavljali, naj ljudje ne hodijo ven pri opoldanskem soncu in naj se raje zadržujejo v prijetnem hladu lastnega doma. Tudi ozonska luknja se je tisti dan razpirala nad Koprom, kar je še posebej nevarno za ljudi z dihalnimi motnjami.

Ob vsem tem poletnem živžavu, sem že zdavnaj prevozila mejo med občinama. Dokaj lagodno sem prispela do koprske tržnice, če pri tem zanemarim dejstvo, da sem se morala nenehno umikati hitrejšim kolesarjem, skirojem, mopedom, ljudem z otroškimi vozički in mnogim drugim, ki niso upoštevali pravil zglednega obnašanja na težko priborjeni obalni cesti, ki sedaj služi le za razvedrilo ljudi. Počutila sem se, kot bi bila stara 30+ in ne 2x več. Z zadnjimi kovanci v žepu sem si kupila limonin sladoled in škatlico cigaret ter posedela na promenadi ter prisluhnila kitari uličnega umetnika, ko je k njemu pristopilo dekle, s katerim sta si izmenjala nekaj besed, nato pa skupaj zapela Me and Bobby MC Gee in me vrnila v leta 15+ in na takratna noro lepa poletja. Ne vem, koliko časa sem tako sanjarila, sonce se je že prevesilo proti morju, ko sem se otresla zamaknjenosti in ugotovila, da bi bilo dobro, da odrinem domov. Toda ker vrag nikoli ne počiva, sem pozabila ugasniti baterijo, ki je zdaj nesrečno utripala. Ko sem nekajkrat zaokrožila s pedali, je mrknila do konca. 

“Nič hudega, Viktorija, boš pa kolesarila kot prava kolesarka! Časa je na pretek, enkrat do večera boš že prispela domov,” sem si prigovarjala. 

Glej ga zlomka! Vrag je vzel šalo! Morje, ki je bilo še pred nekaj trenutkov mirno, kot bi ležalo v njem na kubike olja, je začelo rahlo valovati in v daljavi so se že kazale bele ovčke, sprva ena, pa še ena in še ena, dokler se niso združile v čredo, ki je hitro napredovala proti obali in pri tem povzročila valove, ki so se lomili ob skalnjaku obalne ceste in škropili vse naokoli. V zraku pa taka vodna sopara, da si lahko le plitko dihal. Ko sem tako gonila kolo, se je zdelo, da se premikam le po milimetrih, dokler nisem obupala, stopila s kolesa iščoč primerno klop, ki bi mi nudila vsaj malo zavetja. Našla sem jo.
Kakor je bila pred nekaj urami obala natrpana z ljudmi, ki so se brezskrbno nastavljali soncu, tako je bila sedaj popolnoma opustošena. Vsi so nekam poniknili. Videti je bilo, da sem nekje na osamljeni plaži, pozabljena od vseh, brez vode, le s škatlico cigaret. 

“Evo, pa mi ni treba iti nikamor po svetu. Vse lahko doživim tudi tu, na nekaj kilometrih obalne ceste med Izolo in Koprom!” sem se pogovarjala sama s sabo in brskala po nahrbtniku iščoč škatlico cigaret, ki pa je nisem našla. 
“Hmm, gotovo sem jo pozabila na pultu, medtem ko sem štela zadnje evre.”
Ta-da! Našla sem eno pomečkano cigareto, uspelo mi jo je celo prižgati, Močno sem povlekla ter pomislila, da bi bila lahko tudi moja zadnja. Srce mi je začelo neenakomerno utripati, pomislila sem celo na infarkt. Tik-tak, tik-tak, bije ti zadnja ura! V bližini je nekajkrat močno zagrmelo, da me je skoraj katapultiralo s klopce. Kmalu so se name usule debele dežne kaplje. Poskušala sem kolesariti, toda močni sunki vetra so me kmalu prepričali, da odneham. Tako sem se borila z vetrom, čakajoč na predah med sunkoma, ko sem lahko porinila kolo za nekaj metrov naprej. Končno sem, premočena do kosti, prispela na krožišče, kjer sem si oddahnila. Srce se je umirilo, dihanje pa tudi. Kmalu bom doma, na varnem, v svojem stanovanju. 

Doma me je čakala hladilnica, mene pa je treslo od mraza. Prižgala sem klimo na gretje ter se oprhala z vročo vodo. Konec dober, vse dobro! Adrenalin je še vedno krožil po mojem telesu in počutila sem se kot kakšna dvajsetletnica.  

Dan je minil, kot bi se niti dobro ne bi začel. Življenje zna biti zelo pestro.