Zarja Trkman se počuti lačno z osebo Ashraf Kochi in 4 drugimi osebami v kraju Muscat, Oman. 

* 

Komunikacija 

Če so bile sestre tu v KIMS na začetku, ob mojem prihodu v bolnico, precej zadržane, sicer zelo prijazne, so se zdaj skoraj vse sprostile. Če so me gledale morda malo čudno, ker jočem zaradi bolečin, se zdaj prešerno smejijo z mano. Rada se pošalim, rada malo poklepetam z njimi. Sila so radovedne. Očitno je to indijska lastnost. Čez rame mi pogledajo v računalnik. Kaj delam, me vprašajo. Malo jim povem o sebi, pokažem kakšno fotko, svojo Iskreno ter video s srečanja z Iskreno v septembru lani. You are so smart, you must be famous in your town. O.k, prav neumna res nisem, a znana v svojem mestu? Se mi zdi, da ne najbolj. Zdaj si vse sestre prizadevajo za mojo naklonjenost in pozornost. Shimi, Yoisi, Blessy, Ghidu, Khrisna Prija … nekaj imen sem si zapomnila. Krisna Prija pravi, da se ji moram javiti, ko pridem domov, na mejl, s Shimi sva izmenjali FBF, a ne povejte ostalim, ker je strogo prepovedano navezovati globlje stike s pacienti, mi reče Shimi, najprijaznejša med vsemi. Največji problem pa je komunikacija. V angleščini sem profesor za njih. Ne razumejo me, velikokrat moram prav malo povzdigniti glas, da se zbrihtajo, kaj sem želela povedati. Ugotavljam, da je bolje reci dve tri besede, kot tvoriti cel stavek. Potem razumejo. Recimo, če hočem da ugasnejo luči, klimo, mi prinesejo vodo: Turn off light, EC (air conition), water, please. Njihova angleščina je indijska, pojoča in mehka. Zelo težko razumljiva. Skratka, komunikacija mi pobere kar dosti energije. A kmalu bo KIMS preteklost, ker grem domov, jutri ali v soboto. Dve različni informaciji, od Svita, da najverjetneje v soboto, od Anju, tukajšnje menedžerke pa v četrtek. o.k., bo kadar pač bo. Včeraj me je prišel pozdravit moj dohtar. Odhaja za par dni na oddih v Grčijo in me prepušča v oskrbo svojemu kolegu. Včeraj je tudi napisal svoje mnenje, priporočila kako naprej. Poslovila sva se s stiskom roke, poslala sem mu poljub na dlani. Prijeten mali Buda, s trebuščkom. Vesela sem, da me je vzel prav on pod okrilje. Take car, mam … in že ga ni bilo več. Komaj čakam objema mojih bližnjih, prijateljev. Moje lepe sLOVEnije in začetka rehabilitacije, ki bo trajala tri mesece. Naj traja, naj traja, važno, da se zopet povrnem v fizično stanje, v katerem sem bila prej. Potem pa zdravilišče. Čimprej, vsaj tri tedne, ker lani nisem izkoristila te pravice. Bom kar vztrajala pri svojem. Jeseni pa še na svoje stroške v daruvarske toplice na Hrvaškem, morda »skok« v Bosno do Halime in v Visoko, ker bom že tako daleč, skorajda na meji z Bosno (Gradiška). Novembra pa Gambija, da obiščem svojo Jattou, kateri botra sem. Letos bo oz. je dopolnila 9 let, te dni. Potem pa kdo ve. Vsekakor DOŽIVETA in HVALEŽNA. Za prvo mislim da bo zagledala luč sveta že pred poletjem, za drugo pa jeseni. A bosta prišli med prijatelje, med bralce. Zagotovo!