O meni
Sem neutrudna iskalka resnice v mikro in makro kozmosu. Sem duša, ki išče razpoko, luč, ljubezen.S ponižnostjo raste moč in potreba po novem rojstvu.
Če bi rekla, da vem kje začeti in kje končati, bi lagala. Fokus nikoli ni bil moj prijatelj in tudi ne gospodar.
Razčlenjen um v meni veliko preveč premišljuje. Kje so meje? Ne vem. Kje začneš ti in kje jaz? To je vse abstraktno. To imam rada. To ne omejuje, to je moj učitelj. ENO. Rada poslušam. Rada imam drugačnost, me navdihuje. Narava je moje zatočišče, svetišče in prijateljica. Veliko preveč sem občutljiva, z ognjem ki požge vse kar je neresnično, zlagano. Uživam v višinah in ne bojim se globin. Zanimaš me ti. Ljubim sočutne ljudi. Živim za lepši jutri in sprejemam pot, ki vodi do tja. Se upiram sedanjosti, pa bi si želela prepustiti se. To je moja pot.
Pišem, rišem, hranim trenutke. In pozabim. Morda sem optimist z nogami trdno na tleh, z mislimi v galaksijah. Večino življenja definirana umetnica. To mi ne dogaja. Na splošno so mi definicije prestroge, jih ne uporabljam. Ampak rada ustvarjam. Upam, da bom so ustvarila boljši svet, lepši, bolj harmoničen, z ljubeznijo, najprej do sebe potem do drugih. Ravnovesje na mirni gladini.
Naj se rojstvo začne …
To je moj uvod.
Vsak konec je tudi začetek
Ta razmišljanja vsekakor niso nova, so del mojega, našega obstoja že odkar pomnim. Včasih so naporna, večinoma pa zelo uživam, da se potopim v svet nad našo 3D matrico in tam najdem odgovore, ki so morda v nasprotju z logiko vendar delujejo. In medtem, ko je gumb pritisnjen na pavzo te navidez večne tekme življenja, ko kar naenkrat dostop do osnovnih dobrin ni tako samoumeven, se nam razkriva apokalipsa. Vsem tistim seveda, ki smo se pripravljeni odmakniti od vsesplošne panike toliko, da smo pripravljeni slišati globljo resnico, ki vznika iz ruševin. Saj apokalipsa ne pomeni konca, izvirno je začetek novega. Začetek pisanja te rubrike pa se je zelo prikladno zložil s sedanjo situacijo, ki je iz moje perspektive začetek rojstva novega sveta, novih energij, nove boljše prihodnosti, ki bo iz pepela vzniknila kot Feniks. Pa, da ne bi zvenela preveč preroško, moja duša je hrepenela po spremembi in vizije so kar same sestavljale kot kolaž prihodnosti . Odgovori pa se razkrivajo ta trenutek.
Ni lepo. Je pa očiščujoče.
Rojstvo je krčevito, s krči se rodi nov čudež. Rojstvo je metamorfoza in tako bo rojen tudi naš svet, v joku in bolečini, v porodnih krčih naše matere zemlje, ko bo iz starega čudežno rodila nov svet. Jaz sem že zdavnaj nekje prej, sklenila, da bom babica pri tem epskem dogodku in to je tudi moj namen. To je moja misija. Največji junaki in idoli niso tisti, ki jim je bil svet naklonjen, ampak tisti, ki so se kljub uporu, preprekam, bolečinam, notranjim in zunanjim konfliktom uspeli prebiti do miru in sreče. Ki jih svet ni spridil, zagrenil; ampak so se odprli v vsej svoji veličini, sprejeli udarce, se ponižali in vzleteli . Vzleteli so na krilih, ki so jih vedno imeli, vendar so se šele skozi pustolovščino življenja spomnili, da znajo leteti. To so angeli našega sveta, tisti, ki bodo vladali. Vladali s srcem, ne samo z umom. Tisti, ki bodo učili in vodili. Tisti, ki pomnijo kje smo bili in vedo kam smo namenjeni. Tisti, ki so padli in nato poleteli, da prinesejo višjo resnico, ki jih ni strah stari in nasprotujočih energij, ker vedo da so močnejši. Močnejši kot katerakoli sila. Ti prinašajo luč. Luč je vse kar je. Ostalo je samo pomanjkanje svetlobe. Tema ne obstaja. Tema v prisotnosti luči nima nikakršne moči.
Resničnost smrti.
Torej, trenutno svetovno stanje nas brez usmiljenja sili v soočenje s smrtjo. Smrtjo starega sistema, lažne varnosti, neresnice, kapitalskega ega, obstoječega sveta in navsezadnje s smrtjo ljudi, naših bližnjih in nas samih. Tema, ki se ji na daleč izogibamo, ki nam ne diši, nam zdaj posiljuje čute in nas sooča z neizbežnim – našo lastno umrljivostjo. Tukaj se lahko s sprejetjem neizogibnega, ki je v svojem bistvu le strah pred neznanim, podamo v temo s pogumom in lakoto po boljšem svetu na dogodivščino ustvarjanja novega sveta. Ko korona virus širi lažne informacije in navodila, ko nimamo ničemer za verjet, ko se težko zanašamo na naših pet čutov, sta duhovnost in kreativnost pravi odgovor in naslov za nastala vprašanja.
Prvič se v takšni razsežnosti zbujamo, povezujemo in prvič vidimo svet kot eno. Nevidna nevarnost nas zbližuje, povezuje in krepi čute, ki smo jih zanemarili. Nič ni zagotovljeno. Ko zares sprejmemo resnico smrti. Da je življenje dar, vsak vdih privilegij – vsak trenutek postane neizmerno dragocen. In priložnost, da v razkroju postanemo luč. Osvetlimo temne kotičke tega sveta. Ni lepo. Je pa potrebno. Edino luč ima to moč in tako imamo kot družba neponovljivo priložnost, da posvetimo v močvirje, iz njega očistimo nesnago, da spustimo jez, da moč očiščenja steče in tok odnese energije starega sveta, naj nova zavest poplavi mati Gaio, in vse kar je na njej. Da zaživimo tako, kot nam je bilo vedno namenjeno. Da ugledamo resnico in se v njej zasidramo, da nas nobena sila več ne zmore premakniti. To je upor, to je pravi upor. Upor neresničnemu in pozdrav edini resnici, ki je. In ta je, da imamo vsa bitja pravico bivati na tej zemlji v harmoniji, blagostanju, toku neomejenih možnosti manifestacije in Ljubezni. Bodi luč, bodimo skupaj, tako smo močnejši.
O manifestaciji pa naslednjič.
Hvala za pozornost in hvala ker si.
Urša
