Sledi nadaljevanje opisa 7. dneva hoje. Zjutraj, ko sem se umila in sedela za mizo na zajtrku, pripravljena na naslednjo etapo, sem mislila, da sva zaključili s čudnimi dogodki, pa sem se motila. Nadaljevanje sledi v naslednjem sestavku.

Where are my shoes?

IX 

7. dan: Bercianos del Real Camino – Mansila de la Mulas

Vstali sva zelo zgodaj zjutraj, mene so zbudile grozljive sanje, Darja pa je bila videti, kot bi jo povozil traktor, obe sva imeli otekle oči in globoke črne podočnjake. Tisto jutro sem si želela tudi jaz domov. Pohiteli sva, se na hitro umili in vse zložili v nahrbtnik, čakal naju je še zajtrk, Darja je rekla, da si bo prej obula čevlje, meni pa se ni dalo prerivati med romarji in sem šla takoj v jedilnico.

Kar naenkrat sem zagledala Darjo, kako je razburjeno dvigovala prte in ostro pogledovala pod mizo. Naenkrat se je ustavila pri neki Španki, s prstom je kazala nekam pod mizo in jezno vpila: »My shoes, my shoes! These are my shoes!« Španka jo je le zaprepadeno in prestrašeno gledala in nikomur ni bilo jasno, kaj se dogaja. Končno smo uvideli, da ima Španka obute njene pohodne čevlje, ki je prav tako ugotovila, da si jih je pomotoma obula. Španka se ji je hitela opravičevati in ji zagotavljala, da so njeni čevlji enako kvalitetni kot njeni, Darja pa je bila vedno bolj besna, še bolj ko je kasneje ugotovila, da ima Španka manjšo številko noge. Špankini čevlji so bili tudi nizki, tudi drugačne barve, zdelo se nama je skoraj nemogoče, da bi jih nehote zamenjala. Po drugi strani naju je čudilo, ker si je potem še privoščila zajtrk, kajti če bi jih namenoma vzela, potem bi se morala podvizati in takoj oditi. Ampak, vse dobro, dokler se vse konča dobro, spustili sva nekaj evrov v skrinjico in zapustili hišo, ne da bi se pri tem ozrli. Kot bi se bali, da naju bo hiša zasledovala, ali morda celo oskrbnik. Darja se ves dan ni potolažila. Ko sva nadaljevali pot do Mansile, je večkrat kar na lepem ogorčeno vzkliknila: »Si misliš? Kaj bi bilo, če bi ostala brez čevljev? Kako bi si obula njene superge, ko so bile za številko manjše? In povrhu vsega še prepotene!« Ves čas je samo o tem dogodku razmišljala.

Med potjo sem ji pripovedovala o svojih nočnih morah, ona pa o svojih, kajti ves čas je videla Rogerja, kako jo treplja po ramenih. Toda, gospod je le dobro vplival nanjo, ko ji je malce vsiljivo, to je že res, rekel, da ni edina, ki preživlja tako krizo na Caminu in se sprašuje po kaj je sploh prišla. Preroško ji je rekel, da bo odgovor dobila kasneje, doma in naj ga že enkrat neha iskati sedaj. Ti stavki so ji šli do živega, kar je tudi meni priznala.

Odrinili sva že ob svitu. Še vedno sva hodili po eni sami ravnini, sonce, ki je pravkar vzšlo in sveža rožnata barva na nebu so se lepo dopolnjevale z rdečo barvo zorane zemlje. Lepota narave naju je vedno znova osupnila, med potjo sva opazovali robove poti, ki so bili obraščeni s cvetočimi travnatimi cveticami, veliko rdečega maka je bilo med njimi, hodili sva mimo glavne ceste, mimo kamnitih križev z razpeli, mimo železniške proge in seveda, mimo polj. Kmetje so z velikimi traktorji in kombajni obdelovali zemljo in pridelek. Tu je kmetijstvo res dobro razvito. Med potjo sva hodili mimo starih hiš, zasutih z zemljo, kjer je videti le vhod v hiše in nekakšne dimnike ali zračnike, ki so štrleli izpod umetnega grička v katerega je bila zasuta hiša. Nekatere hiše imajo tudi okna. Ustavili sva se v vaški trgovini, ki se je takrat ravno odprla. Prijazna trgovka nama je postregla, potem pa kar z roko segla v veliko posodo z olivami. Polno pest oliv nama je ponudila kar tako, v dlani in seveda sva jih poskusili. Če bi nama doma nekdo tako ponujal olive, jih ne bi jedli, a tu pač sva. Te vaške trgovinice so res nekaj posebnega in spominjajo na trgovine iz mojega otroštva, nabito polne, kjer si lahko kupil vse, od šivanke pa do kruha in kmečkega orodja. Za pultom se v takih trgovinah šibijo police, na katerih je zloženo vse, kar trgovina premore. V nekem naselju sva naleteli na zaprto trgovino, ne spominjam se imena vasice, z listkom na vratih, kjer je pisalo, naj kar pozvonimo in ko sva pozvonile, je skozi okno nad trgovino pokukala gospa, oblečena še v spalni srajci in nama zaklicala, naj jo počakava,  ker bo že čez kako minuto prišla. Res je ni bilo potrebno dolgo čakati. 

No, do Mansile sva prehodili 27 km. V Mansili sva se izgubili, sledili sva puščicam, ki je kazala pot naslednje etape, in zgrešili odcep za hostel. Zagotovo sva prehodile kakšen kilometer več, kot bi bilo potrebno, preden sva ga našli. Ob vhodu je na steni visel velik zemljevid sveta, ves preboden z nešteto bucikami in tudi sami zapičiva buciko na prostor, kjer naj bi bila Izola. V hostlu se prepoznavamo z drugimi pohodniki, s katerimi smo se že srečali, ali skupaj prespali, vedno pa je še kakšen nov. Američana in njegovo prijateljico sva srečali prvi dan v Hornillasu, naslednjič pa tu. Veselo smo se pozdravili in odšli skupaj na večerjo. Povedala sta, da se on vrača že domov zaradi službe, ona pa bo nadaljevala pot s prijateljico, ki prihaja iz Amerike. Kasneje Američanke, ne njene prijateljice nisva več videli.

Najbolj všeč mi je bila mladina. Ko sem jih opazovala, sem jim najbrž (le za kratek čas) majčkeno zavidala njihovo mladost, energijo in brezskrbnost, ki so jo kar izžarevali, kot bi jim cel svet ležal na dlani, tak občutek so mi dajali. 

Popoldne smo preživeli v atriju in se nastavljali pomladnemu soncu. Opazovala sem skupino petih Špank, ki so nas strašile v Bercianosu in spet so bile zelo glasne. Hočeš nočeš, so nujno pritegovale poglede bolj zadržanih romarjev. Izvajale so pravcate posege na svojih stopalih. O tem sem brala že doma, zdaj pa sem to videla v živo. Vse so imele hudo grde žulje in sila otečene podplate. Druga drugi so si jih predirale z iglami in skoznje speljevale niti, ki so jih pustile prosto viseti, da je lahko po njih odtekala tekočina, ki se jim nabirala pod mehurji. Vendar jih žulji niso spravili v slabo voljo, smejale so se, se norčevale in uživale, kot se sicer spodobi za temperamentne Španke. 

Za večerjo sva si skuhali torteline s smetano in sirom. Ko sva kuhali, se je okoli loncev in naju, kakor mačka okoli vrele kaše, smukal mladi Japonec, dokler se ni opogumil in vprašal kaj kuhava. Razložili sva mu, kaj so sploh tortelini, nato pa sva njemu in še mlademu Angležu ponudili večerjo. Bila sta navdušena, najbrž sta pogrešala mamino kuhinjo in  ves čas sta hvalila, kako dobre torteline sva skuhali. »Good, pasta italiana, good tortelini!«, sta dvigovala palec v zrak, potem sta pomila posodo. Krasno!   

Tu sva potem še zadnjič videli Francozinjo, ki je ves čas hodila sama. Povedala nama je, da je bila trgovska potnica pri nekem kozmetičnem podjetju, da se je naveličala tega dela, da je dala odpoved in se odpravila na Camino, na razmislek, kaj bo sploh počela v življenju. Na vprašanje, ali je že našla odgovor, se je nasmejala in odkimala.

Res je vse tako kot sva brali na Internetu. Ljudje pridejo na Camino z različnimi nameni, vsem pa je nekaj skupnega, vsi si želimo spremembe v življenju in vsi smo nagnjeni, vsaj do neke mere, k avanturizmu.

8. dan: Mansila de la Mulas – Leon

Zjutraj sva imeli z Darjo kratek stik. Prejšnji večer sem sama pohajkovala po Mansili, ker je Darja odšla zgodaj spat. Mestece je bilo prijetno in večer je bil pomladansko topel. Kakor so bile ulice v popoldanskem času kot izumrle, tako je bilo zvečer živahneje in vse polno ljudi. Od nekdaj rada opazujem ljudi in poskušam uganiti njihov značaj in osebnost (grda navada!) in tudi takrat je tako bilo, časa sem imela veliko, in zanimivih ljudi je bilo na pretek. Že ob večerji sva se z Darjo dogovorili, da zjutraj vstaneva ob 6. uri. Prvič sem spala vso noč, ne da bi se zbudila in ko sem slišala budilko, sem Darji moledujoče prosila, da bi še za pol ure zadremala, tako prijetno sem se po dolgem času počutila, predvsem pa sem bila zaspana. Darja mi je nataknjeno odgovorila s povišanim in razdraženim glasom, da se zvečer nisva tako zmenili. V trenutku sem bila budna in presenečena, pa sem ji rekla, da je nisem dobro razumela, upajoč, da bo omehčala. Še enkrat je trdo ponovila svoj stavek, za nianso še bolj odločno, vsaj jaz sem takrat tako sprejela. Zdaj sem bila že jezna, vstala sem, nekaj zamrmrala, ker nisem vedela, kaj bi ji odgovorila in se molče, kar najbolj hitro odpravila. Vso pot do Leona sva komaj spregovorili kakšno besedo. Med potjo sem razmišljala, kaj naj naredim. Počasi mi je začelo vse skupaj presedati, zdelo se mi je, da vseh osem dni poslušam, kako bi rada šla domov, poleg tega se je njej vedno mudilo – do refuggia, na večerjo in na pograde. Resda sva imeli veliko deževnih dni, a nekaj tudi zelo lepih in toplih. Meni se ni nikamor mudilo, rada sem se kje ustavila, si ogledovala pokrajino, rada sem obiskala kakšno cerkev ali muzej. Zdelo se mi je, kot bi Darja ves čas bežala pred menoj, še najbolj pred samo seboj, toda tega občutja ni znala ali pa ne želela povedati. Skratka, ja, od tistega jutra dalje, me je minilo potrpljenje in bila sem globoko užaljena zaradi njene jutranje »grobosti«.

Zadnjo etapo do Leona sva brez besed hodili mimo polj, med katerimi je bil speljan ogromen betonski namakalni sistem. Pot je bila največkrat speljana vzporedno, ob glavni, toda neprometni cesti. Darja je hitela naprej, jasno je kazala, da je tokrat jezna name, niti me ni čakala na razpotjih. Nekajkrat se mi je zdelo, da sva se zgrešili. Narobe je bilo to, ker sva prihajali v Leon, veliko mesto z veliko hostli in vprašanje je, ali bi se napotili v istega, sicer me ne bi preveč skrbelo. Potem pa sem jo le zagledala na železnem mostu, speljanem čez avtocesto, kako se mi nekoliko v  zadregi smeji. Tudi jaz se ji nasmejem. Bili sva že v predmestju Leona. Takoj za mano naju je dohitela skupina mladine, ki sva jo nazadnje videli v Terradillosu de los Templ., kjer so si priredili zabavo z vinom. Prej se niso poznali med seboj, od tam dalje so hodili v skupini in očitno je bilo, da so se dodobra spoznali, vsi so bili nasmejani in ves čas so se med sabo živahno pogovarjali. Takoj sva jih vprašali, kje nameravajo prenočiti in povedali so, da bodo prenočili v samostanu Santa Maria de Carbajal, ki ga vodijo nune. Kar pridružile sva se jim. Spati v ženskem samostanu je samo še ena zanimiva izkušnja!

Prehodili sva 18,6 km in prišli v Leon že ob 12. uri, kjer smo se namestili v velikem samostanu z prostornimi sobami in še večjim atrijem. Sobe so bile ločene, posebej za ženske in posebej za moške, tudi zakonski pari so se morali za tisto noč ločiti (po mojem so se nekateri tega razveselili). Zanimivo, zelo zanimivo in tega sem se močno veselila, predvsem, da bom vsaj eno noč prespala brez moškega smrčanja. Včasih niti ušesni zatiči niso bili dovolj, poteg tega pa so mi vso noč padali iz ušes, ker sem se po postelji ves čas nemirno obračala.

Do Leona sva prehodili natanko 189 km. 

Napoved nadaljevanja

V nadaljevanju bom opisala dogodke v Leonu, kje sva s prijateljico prespali v samostanu Santa Maria de Carbajal. Tu se je najina pot prvega dela Camina zaključila. Prehodili sva približno polovico načrtovane poti. Do Santiaga je od tu dalje še 328 km, odločno preveč, zato sva nekaj etap preskočili in se odpeljali z avtobusom do Villafrance (Ponferada). Žal sva preskočile znani Cruz de Fierro, križ, kjer romarji odvržejo kakšen predmet, ki so ga do tega mesta nosili od doma in simbolizira nekaj, kar bi se z romanjem radi znebili.