Popotniški kotiček, Potovanje okoli sveta

You are really crazy, and me too

potovanje okoli sveta

Zarja Trkman se počuti prijetno z osebo Adriana Rizzato in 2 drugima osebama v kraju Benoa, Bali, Indonesia.

21. marec ob 06:46 ·

Ojoj, kako paše odmik, od vsakdanjega javljanja, pošiljanja prispevkov za Spletni čas-opis. Odmik od vsega, kar me je zadnje dni kar utrudilo. Pa še kar trije žalostni dogodki, smrt očeta moje filipinske deklice Jonabel, težave Tomasa, ki je moral domov skupaj z ženo Anet in nato še smrt Gustava, Šveda, s katerim sva bila skupaj pri sosednjih mizah ob kosilu.

Vsega je bilo kar naenkrat preveč. Odločila sem se, da se malo odmaknem in živim sama s sabo, v svojem svetu. Paše, zelo mi prija. Kar pa še ne pomeni, da ne vzdržujem kontaktov s prijatelji na Luminosi. Jih in še nove spoznavam, prijetne ljudi, ki mi le še potrjujejo dejstvo, da je SREČA doma v SREČAnjih.

Po treh letih in pol se mi je povrnila volja in želja po branju. V dveh dneh mi je uspelo prebrati Sončev labirint Adriana Kezele-ta. Prevzel me je. Vse njegove knjige, ki sem jih prebrala in jih imam še neprebrane so posebno doživetje. A ta je vrhunska. Obredna zgodba, dve zgodbi v eni. Ena izpred 4000 let, druga sodobna, doživeta. Na zanimiv način se prepletata, hodita vzporedno. Adrian in Dominik iščeta vzporednico s staro vedsko legendo.

Sončev labirint, labirint mojega podpornika, Surje me je popolnoma osvojil. Prvič sem se poglobila v to prastaro simbolno obliko. Ki ni blodnjak, kot zmotno misli večina. V labirintu se ne moreš izgubiti, v labirintu ni slepih poti. Vse vijuge vodijo v središče in iz njega.

21. marec ob 13:28

Pu je Gunvar, zdaj vem, vsak dan se vidiva in malo pokramljava … mislim, da je res vesela, da me ima … moža so kremirali na Baliju, žaro bodo poslali v Stocholm, Pu pa bo nadaljevala potovanje … srečna sem, da se je tako odločila, mislim, da bo šele zdaj prav zaživela, saj se je deset let žrtvovala za invalidnega moža, ki je po kapi bil na ravni otroka, vsaj tako mi je rekla ljuba PU …

Zarja Trkman se počuti veselo na lokaciji Benoa Beach.

21. marec ob 13:38 · Denpasar, Indonezija ·

Zarja Trkman se počuti prijetno v kraju Benoa, Bali, Indonesia.

21. marec ob 22:58 ·

… meni res dogaja, včeraj pravi podvig in dogodivščina z rešilnim čolnom (pustim vas malo v pričakovanju, hihi, več jutri) … zdaj pa grem raziskovat Bali, Benoo … za ves dan s taksijem, s Cristino in Martinom iz Nemčije … krasen par, s katerim smo bili skupaj že v Ashuaii v Argentini … krasen dan se obeta, jupijaja … pozdrav vsem v sLOVEnijo

22.3.2019

Draga Arjana, vedno, ma res vedno, sem zelo vesela kakršnega koli tvojega zapisa. Ker so dobri in zato vsak roma v mojo DOŽIVETO. Vesela sem, da jo soustvarjaš tudi ti, s koščki, ki dopolnjujejo »naš« mozaik, mojo DOŽIVETO. Šele zdaj vidim, da sva z Mojko izbrali pravšnji naslov knjigi. Ker res na polno doživljam vse, kar mi prihaja na pot, prekrasne ljudi tu na ladji, avtohtone domačine, SREČAnja, v katerih domuje SREČA, srečanja z drugačno kulturo, z religijami, ki jih sicer poznam, a so v živo bolj dostopne, lažje razumljive. Vedno znova ugotavljam, kako lep je ta naš zeleno-modri planet, a človek tako brezbrižno ravna z njim. Najbolj pa uživam zgodaj zjutraj, še skorajda ob svitu, ob enormno krasnih vzhodih moje zvezde Sonca in ob jutranjem poslavljanju te moje čarobne zvezde. Ki izbriše vse zoprne pojave, ker je tako močno. Zame ostajajo le lepi, ki jih na polno uživam, doživljam. Zato DOŽIVETA. Morda se bo komu zdel naslov čuden, a je res DOŽIVETA. Draga prijateljica, draga ŽENSKA, ker to si in sicer z veliko začetnico, hvala ti, da si delček, lep delček mozaika … del te čudovite zgodbe, ki jo piše življenje. Ko se vrnem, se dobiva, da v živo malo pokramljava o doživetem, o ŽIVljenju, ki je nadvse lepo, če ga živiš. In jaz ga. Ga živim. S hvaležnostjo, na polno. Rada te imam, en velikanski indonezijski objem. Tokrat! In hvala, ker me vidiš in čutiš!

22.3.2019

Tender boat nasede. Benoa na Baliju je mesto na laguni. Veliko plitvin, veliko morskih zajed. Luminosa je na globokem, na odprtem. Prevažajo nas z rešilnimi čolni. Na kopno. Vedno je doživetje. Ta vožnja. Že samo vkrcavanje in izkrcavanje, če je pa vmes še kaj, je smeha, pa tudi zaskrbljenih obrazov vse polno. Vozimo se naokoli, da bi se potem brezskrbno gibali med plitvinami. Bum, bum, bum … Prestrašeni obrazi. Nasedemo. Čoln se nagne na levo. Pogledam Zdenko, ki ni plavalka. Bela je kot smrt. Tokrat tudi mene malo stisne. A le za trenutek. Kapitan malo pospeši, motorji podrsajo ob mivko in že smo na varnem. Še hitra kontrola motorjev. Potniki si oddahnejo. Nazaj grede pa kar veliki valovi. Srečamo se z drugim čolnom, ki ponagaja našemu, pospeši in ustvari še večji val. Naš pa naravnost vanj. Zalije »šoferja, katerega glava moli iz čolna dva metra ali še več nad gladino. Ole, zavpijemo. Smejimo se, on pa si briše obraz in očala. Potem pa izkrcanje. Visoki valovi, čoln dviga in spušča. Jaz pa tik pred izstopom. Dva me primeta pod pazduho in me preneseta na most, pa še po mostu. Kar nosita me, jaz pa se režim: »You are really crazy, and me too.« Smeh, jaz pa na varnem. Oleeeeeeeeeee!