V trgovinah z otroškimi izdelki lahko kupimo kartice z angleškimi besedami za dojenčke. Na spletu najdemo posnetke, pesmice in aplikacije, ki obljubljajo prve korake v tuji jezik, še preden otrok izgovori prvo besedo v materinščini. Starši poslušajo, da so najzgodnejša leta odločilna, da otroški možgani vsrkavajo jezike kot goba in da bo poznejše učenje težje. Iz dobronamerne želje, da bi otroku odprli svet, se tako hitro rodi nov strah: kaj če bomo nekaj pomembnega zamudili?

Znanje tujih jezikov je dragoceno. Otroku omogoča sporazumevanje, spoznavanje drugih kultur in pozneje tudi več možnosti pri šolanju in delu. Toda iz tega še ne sledi, da mora biti dojenček vključen v organizirano učenje jezika. Prav tako zgodnje srečevanje z več jeziki ni isto kot jezikovni tečaj, predvajanje tujejezičnih posnetkov ali ponavljanje besed s kartic.

Večjezična družina ni jezikovna učilnica

Otrok, ki od rojstva posluša več jezikov, se jih ne uči kot šolskih predmetov. Posluša očeta, ki ga tolaži, mamo, ki mu poje, babico, ki mu pripoveduje, in vzgojiteljico, ki ga povabi k igri. Jezik je povezan z obrazom, dotikom, glasom, predmetom in dogodkom. Beseda ni podatek, ki si ga mora zapomniti, temveč del odnosa.

V večjezičnih družinah je zato povsem naravno, da vsak od staršev ali sorodnikov z otrokom govori v jeziku, v katerem se lahko izraža najbolj sproščeno in bogato. Ni treba, da vsi preidejo na jezik okolja samo zato, da otrok ne bi bil »zmeden«. Po pojasnilih Ameriške akademije za pediatrijo izpostavljenost več jezikom sama po sebi ne povzroča govorne ali jezikovne motnje. Otrok lahko besede razporeja med jezike, vendar je treba pri ocenjevanju njegovega besednega zaklada upoštevati vse jezike, ki jih uporablja. HealthyChildren.org

Otrok lahko nekaj časa uporablja eno besedo v slovenščini in drugo v italijanščini ali angleščini. Lahko začne stavek v enem jeziku in ga konča v drugem. To odraslemu zveni kot mešanje, otroku pa omogoča, da uporabi celotno jezikovno znanje, ki ga ima na voljo. Z odraščanjem začne jezike vse natančneje povezovati z ljudmi in okoliščinami.

Nekaj povsem drugega pa je položaj, v katerem oba starša govorita slovensko, vendar začneta z otrokom uporabljati okorno angleščino, ker sta slišala, da mora tuji jezik spoznati čim prej. Otrok takrat morda res posluša angleške besede, toda ob njih lahko prejme manj razgiban, manj natančen in čustveno manj naraven govor, kot bi ga dobil v jeziku, ki ga odrasli najbolje obvlada.

Jezik se začne v odnosu

Dojenčku ne koristi samo zvok jezika. Potrebuje človeka, ki opazi njegov pogled, počaka na odziv, ponovi glas, poimenuje predmet in se odzove na njegovo čebljanje. Učenje nastaja v izmenjavi. Otrok nekaj pokaže, odrasli pogleda v isto smer in spregovori. Otrok se nasmehne, odrasli mu odgovori. Prav v takšnih drobnih pogovorih brez pravih stavkov nastajajo temelji sporazumevanja.

Zato tujejezični posnetek ni enakovreden živemu človeku. Pesmica je lahko prijetna, risanka lahko otroka pozneje seznani z zvenom drugega jezika, aplikacija pa ponudi zanimivo igro. Toda zaslon ne pozna otroka in ne prilagodi pogovora njegovemu pogledu, začudenju ali napačno izgovorjeni besedi. Predvajanje vsebin zato ni čarobna bližnjica do večjezičnosti.

To ne pomeni, da moramo tuje jezike iz zgodnjega otroštva izključiti. Lahko jih vključimo v pesmi, igre, srečanja z ljudmi in skupno branje. Pomembna razlika je, ali je jezik del prijetnega doživetja ali nova naloga, pri kateri odrasli preverjamo, koliko besed si je otrok zapomnil.

Materni jezik ni čakalnica za pomembnejši jezik

V ozadju zgodnjega uvajanja angleščine se včasih skriva predstava, da je materni jezik nekaj, kar bo otrok usvojil sam, tuji jezik pa je naložba v prihodnost. Angleščino povezujemo z uspehom, svetom in možnostmi, slovenščino pa z domačim okoljem, ki naj bi bilo že zagotovljeno.

Toda materni oziroma domači jezik ni le prvi seznam besed. V njem otrok spoznava razmerja med pojmi, pripoveduje, razlaga, se prepira, postavlja vprašanja in izraža občutke. V njem se lahko z odraslim pogovarja vedno bolj zapleteno. Dobra podlaga v domačem jeziku ni ovira pri učenju drugih jezikov, temveč opora. Tudi UNICEF poudarja, da zgodnje učenje in izobraževanje v otroku domačem jeziku gradita temelje za razumevanje, samozavest ter nadaljnje usvajanje znanja in jezikov. UNICEF

Če materni jezik obravnavamo kot manj vrednega, otrok ne izgublja samo besed. Lahko izgublja del povezave s starimi starši, družinsko zgodovino, krajem in kulturnim okoljem. Večjezičnost je bogastvo prav zato, ker jezike dodaja, ne pa zato, ker enega čim prej zamenja z družbeno vplivnejšim.

Kdo se pravzaprav boji, da bo otrok zaostal?

Sodobno starševstvo je polno opozoril o razvojnih priložnostih, ki naj bi jih bilo mogoče zamuditi. Če otrok dovolj zgodaj ne začne plavati, igrati glasbila, trenirati športa, razvijati logike in poslušati angleščine, naj bi izgubil prednost pred vrstniki. Otroštvo se spreminja v tekmo, začetek pa se pomika vse bliže rojstvu.

Pri tem skoraj ne opazimo, da dojenček te tekme ni zahteval. Njegova potreba ni, da pri dveh letih pokaže čim več pridobljenih sposobnosti, temveč da lahko varno raziskuje, posluša, posnema, se igra in vzpostavlja odnose. Tudi jezik se najprej razvija iz želje po stiku, ne iz želje po dosežku.

Otroku zato ni treba čakati do določene starosti, da bi slišal drug jezik. Če ga je v družini, okolju ali med prijatelji mogoče srečevati naravno, je to lahko čudovit del njegovega otroštva. Ni pa mu treba ustvarjati umetnega učnega programa samo zato, ker se odrasli bojimo njegove prihodnosti.

Morda bi morali vprašanje obrniti. Ne: kako zgodaj lahko otroka začnemo učiti tujega jezika? Temveč: kako mu lahko ponudimo bogato, živo in varno jezikovno okolje, ne da bi tudi najzgodnejše otroštvo spremenili v pripravo na poznejšo uspešnost?

Dojenčku ni treba že znati tujega jezika. Potrebuje ljudi, ki z njim govorijo, ga poslušajo in mu dajejo čas, da besede poveže z življenjem. Jeziki lahko pridejo zelo zgodaj – pritisk pa res ni potreben.