Dnevnik za pisanje
Na idejo za kreiranje dnevnih vaj sem pomislila ob premišljevanju, kako popestriti delavnice kreativnega pisanja in na kakšen način sprostiti domišljijo in morebitne blokade, ki jih imajo pri pisanju začetniki. Predvsem sem želela kreirati motivacijski sistem, ki bi ljubitelje pisanja spodbudil, da storijo prvi korak in kasneje pri pisanju tudi vztrajajo. Sprva manj ambiciozen projekt je prerasel v večjega, začela sem pisati blog, teme sem dnevno objavljala in jih pošiljala članom delavnic kreativnega pisanja.
V Spletnem času bomo vsak dan objavili po eno temo. Z rednim pisanjem ustvarjamo dnevnik, ki ga imenujem kar “pisateljski zaznamki“.
V čem je trik dobrega pisanja?
Na to vprašanje je sijajno odgovorila ameriška pisateljica Gertrude Stein: “To write is to write is to write is to write is to write is to write is to write is to write.”
Torej, da bi pisali, je treba pisati.
Dnevna vaja vsebuje uvodno besedilo, ki nas velikokrat spodbudi k pisanju, in temo, o kateri na tisti dan razmišljamo in pišemo. Na začetku so priporočila preprosta in predvsem motivacijsko naravnana, kasneje pa preidejo tudi na bolj zahtevna področja literarne teorije. Največkrat priporočila in tema niso neposredno povezani, prav zaradi asociativnega pisanja, ki ga toplo priporočam. Prav tako zagovarjam kratek čas pisanja (10 do 20 minut).
Za tiste, ki želijo bolj poglobljeno znanje, je na voljo seznam priporočene literature.
Lastnoročno pisanje
Najbolje je, da pišemo na roko. Toda, zakaj lastnoročno pisati v dobi računalnikov in pametnih telefonov, saj smo vendar prešli iz dobe pisanja na roko v tipkanje po tipkovnici ali na zaslon? Eden od razlogov je zagotovo poseben čar rokopisa, na katerega smo skoraj že pozabili, in ga zdaj ohranjajo le na delavnicah kaligrafije in seveda, pisatelji in pesniki. Drugi razlog je v razlagi, da je pisanje na roko bolj povezano s pismenostjo, kot bi pričakovali. Danes skorajda nihče več ne piše lastnoročno, bolj pripravna je elektronska pošta in pisanje kratkih sporočil s pomočjo tipkovnice, pogovarjamo se prek družbenih omrežij in množično uporabljamo internet. Kakorkoli je komunikacija prek računalnikov in telefonov neizbežna in priročna, se mi zdi škoda, da vse manj pišemo na roko.
Strokovnjaki pravijo, da se s pomočjo lastnoročnega pisanja v možganih ustvarjajo določene mrežne povezave, ki jih je treba vzdrževati. Če pisanja ni, potem impulza v levi hemisferi možganov ni (ob predpostavki, da pišemo z desnico). Čeprav nevrofiziologija še ni povsem raziskala neposredne povezanosti razvoja razumevanja jezika z lastnoročnim pisanjem, nam dokazujejo pomembnost pisanja na roko tudi izjave pisateljev in pesnikov. Veliko jih pravi, da so le tako dovolj inventivni, intuitivni, lucidni in tudi zadostno ustvarjalni.
Morda se sliši nenavadno, celo smešno, porečete, pa je lastnoročno pisanje tudi fizično delo in predstavlja pomemben razlog, da se odločimo zanj. Pri njem namreč sodelujejo telo, roka in čutno zaznavanje, ki se vzpostavi, medtem ko premikamo svinčnik po papirju. Včasih lahko začutimo med pisanjem utrip srca, med prsti začutimo lasten vdih in izdih in se naravnamo v položaj sprejemanja in pisanja misli, ki nas spreletavajo in silijo iz naše podzavesti. Po daljšem pisanju nas lahko začne boleti roka in zapestje. Ročno pisanje je torej fizična in duhovna, predvsem pa globoko intimna dejavnost.
Prvi priporočili za pisanje sta torej dve: pišimo na roko in pišimo vsak dan. Dovolj je naša pripravljenost, dnevnik ali beležka, pisalo in določitev časa, kdaj bomo pisali. Za tiste, ki prisegajo na računalnik in se jim zdi pisanje na roko praktično nemogoče in izgubljanje časa, tudi prav. Vsak naj pač izbere svoj način, takega, ki mu najbolj ustreza.
Navodila za pisanje
Navodila so preprosta. Nastavimo si časovnik, ki nas opozori, kdaj je mimo 10 ali 20 minut. Najprej preberemo temo in za trenutek razmislimo o njej, nato se prepustimo svojim prvim asociacijam. Prosto se predamo mislim in jih zapisujemo tako, kot nastajajo. Pri tem naj nas ne skrbijo slovnična in druga pravila. Predvsem pa ni dobro, da smo do svojega besedila kritični. Pisateljeva beležka bo na tak način iz dneva v dan polnejša, vedno bolj bomo vešči pisanja in tudi samozavestnejši. Ko bomo kasneje zapiske, misli in pripovedi prebirali, se nam bodo zdela nekatera besedila slaba, nekatera nerazumljiva, nekatera pa naravnost briljantna. Prav ta lahko postanejo vir in navdih za resnejše pripovedi v prihodnosti.
Naj postane vsakodnevno pisanje vaš novi življenjski stil. Redno pisanje je dejavnost, ki lahko preraste v strast, kajti popelje nas na dolgo potovanje, v svet domišljije in sanj. V mislih se preselimo v življenja likov, jih oživljamo, osmislimo njihova življenja, dejanja, načrtujemo njihove uspehe in neuspehe ter poskrbimo, da nas omrežijo. Ni ga bolj vznemirljivega potovanja in ni večje avanture, kot je pisanje. Končni izdelek je zgodba, pripoved. Sijajna pripoved je tista, ki vpliva na čustva bralcev, tako da jih ob branju skrbi, kako se bodo liki iz zgodb odzivali, se odločali; z njimi sočustvujejo, razmišljajo o njihovih dejanjih in jim celo sodijo.
Ko nas strast za pisanje zagrabi, nas zlepa ne spusti iz svojega objema. Dnevno pisanje po sistemu 365 tem sem tudi sama preverila in pisala po priporočeni dnevni temi. Se da!
Veliko užitkov ob pisanju!
Vanja Čibej
