Zarja Trkman se  počuti pustolovsko. 

31. januar ob 00:41 

… tole sem delila na današnji dan lani … zdaj pa sem na poti okoli sveta … 2. februarja bomo dosegli Cape Horn, ki je od Antarktike oddaljen blizu 800 km, kjer je povprečna temperatura poleti (januarja) 12 stopinj Celzija, in kjer so najvišje zabeleženi valovi dosegli 20 metrov … brrr … danes kar pošteno piha, morje valovi, kar se kar čuti … a 20 m visoki valovi in veter med 160 in 220 km/h …. nepredstavljivo … ko se Atlantik prelevi v Pacifik … 

… lahko noč in v Slovenijo že skorajda dobro jutro, 31. januar je že pri vas, tu pa je ura 8.34 … 30. januar…

SPOMINJAM SE VEČNOSTI … MORDA

24.9.1977

24.9.2017

40 let je tega, kar sva si izrekla usodni da. Lep jesenski dan je bil. V krogu najožje družine …

…. Velika sprememba. Iz osebe, ki je videla le temo, v osebo svetlobe, sonca, veselja … šok za vse, nedvomno. Potem pa še en šok. Tvoja nesreča in smrt. Po treh mesecih. Obenem priložnost za duhovno rast vseh, ki smo bedeli ob tebi.

Nisva potrebovala besed. Držala sva se za roke oz. jaz sem te držala in sva bila eno. Eno v vsem, v dobrem in slabem, v lepem in grdem. Ko si se odzival le z očmi, tvoje telo je zgolj vegetiralo, a je bil duh ves pravi, živahen in zgovoren. Bilo nama je lepo. V tišini, s pogledom na tebi tako ljubi Kanin. Bilo nama je prijetno, ko ni bilo nobenega drugega, ko sva bila sama. Kako odrešujoče, kako intimno sva to doživljala. Zate sicer ne vem, ker si bil ujet v svojem telesu, zase pa vem. Tudi sama sem se soočala s svojo invalidnostjo.

Doživljala sem prepotreben mir, daleč od vsega, v najini sobi, stran od vseh in vsega. Jaz z omejenim gibanjem, z omejenim govorom. A ni bilo važno. Bila sva, živela sva in še živiva. Ti v paralelnem svetu, jaz v tem, svetu iluzij in vsega, kar iluzije prinašajo. A si ga ta svet skušam narediti čim lepšega. Ali mi to uspeva, presodi sam. mislim, da mi. Še so prisotni vzponi in padci, a čedalje manj jih je. Dosegam neverjetno ravnovesje.

Prepotrebno za moj dušni mir. Tudi okolica to opaža.

Ker se ne sekiram, ker nimam skrbi, delujem malce neodgovorno za ljudi okoli mene. Moteno, bi rekel Svit, pa Pika tudi. A tako je. Zadovoljna sem s tem, polna sem, umirjena in uravnotežena. Četudi na zunaj ne deluje tako. Zakaj ne? Ker je okolica še vedno ujeta v karmične zanke, v predsodke, pravila, čustva … jaz pa ne več. Sem svobodna, a je ta svoboda za ljudi kar nekaj. Motena svoboda.

Ne, je prava in edina zveličavna. Je pa zastrašujoča za vse, ki tega ne razumejo.

Sem samosvoja, samozadostna, osvobojena vsega, kar me je kakorkoli omejevalo. Nimam skrbi, ne vznemirjam se zaradi ničesar. To pa moje bega, a kaj čem. Saj živim sama, neodvisno, nevezano. In to je tisto, kar šteje. Nobenemu ne polagam računov. Pika in Svit živita svoje življenje, daleč od mene. Tebe ni, mame in očeta tudi ne. Sestra je stran, vedno manj se vidiva, ker očitno ne ena ne druga ne čutiva potrebe po druženju. A ko se rabiva, se poiščeva in to je vse.

Samozadostnost, neodvisnost, mir, tišina in radost, je to tisto, kar sem hotela? Je!!!