Na vašem oddelku sem bila 5 dni in noči. V januarju. Po hudi opeklini desne nadlahti smo se odločili za hospitalizacijo in manjši poseg. Po pogovoru z dr. Jugom in dr. Staničem. Prespala sem in se odločila, da po prevezi na Urgenci (29.12.2024) ostanem pri vas. 

Prijetno presenečena nad vašim odnosom do mene. Vsi prijazni, vsi ustrežljivi in pozorni. Ni mi bilo lahko dnevno se prevažati iz Gorice čez mejo na prevezovanje. Vsakič drugam, vsakič drugačna preveza, vsakič drugačen odnos. A ne bom o tem, ker je preteklost. Ne vidim smisla pogrevati, česa vsega sem bila deležna. Bilo je NAPORNO. Zame, za invalidko, ki za gibanje uporabljam mini skuter ali hoduljo. 

Pri vas sem ležala od 29. 12. 2024 do 3. 1. 2025.
30. 12. Poseg pod lokalno anestezijo pri doktorju Staniču in njegovi ekipi, ki se je izkazala za krasno, vključno z vsemi sestrami, mlado specializantko anestezije Niko Mikulin. Šalili smo se med čiščenjem opekline, ki je bila na nekaterih mestih zelo globoka. Uspešno sem prestala poseg. Po pregledu in prevezi opekline, 3.1.2025 sem bila odpuščena. 

Hvaležna sem prav vsem zaposlenim na oddelku. Hvaležna za pomoč, so-čutenje in vso strokovnost. Hvaležna tudi mladi Niki, ki me je prišla kar dvakrat pogledat, mi predpisala infuzijo, da se ne bi roka »zbudila« v bolečini. Priznam, ni mi bilo lahko, bolečine so bile hude, pri prevezah pa sploh. A sem prenesla vse. Tudi zaradi vas, ki ste se, prav vsi, od zdravnikov do sester in zdravstvenih tehnikov, pa do negovalk in čistilk … potrudili, da bi mi bilo kar najbolj udobno, da bi bila bolečina, kar se le da, znosna.

Uspeli smo, skupaj smo uspeli. In danes, ko to pišem, sem srečno doma, prvič po opeklini (12.12.2024) sem res dobro spala. V objemu mojega doma v Gorici čez mejo. V klepetu s hčerko, ki je prespala pri meni, potem ko je prišla iz Čezsoče in celo šla iskat polnilec za računalnik, ki sem ga pozabila v sobi 2/7B in se navsezgodaj odpravila v Francijo, kjer bo 3 tedne učila smučati. Pa njen partner tudi. 

Najhujše je, vsaj upam, za mano. Najverjetneje bo še dolgo trajalo, preden bo opeklina popolnoma sanirana. Z dr. Staničem upava, da transplantacija kože ne bo potrebna, ker je rana dobro oskrbljena, očiščena in tudi infekcije ni več. Računam, da bo v nekaj tednih zadeva sanirana do te mere, da me ne bo več bolelo, da bo roka kot »nova«. 

Iskrena hvala vsem, ki ste se in se trudite, da je pacientom lažje. Ki imate dober odnos do stisk, v katerih se znajdemo ljudje. Ostanite še naprej srčni, dobrih energij polni, sočutni in humorni. Danes v tem svetu, polnem gorja in trpljenja, so to vrednote, ki štejejo. 

In ja, ODNOS je pomemben. Tako odnos med zaposlenimi … kot odnos do pacientov. ODNOS, ki je vreden tega imena. 

Za mojo dušo pa so bile ključne besede ene sester, ki ji žal ne vem imena (sprejela me je in »odpustila« prav ona … bo že vedela, kdo je): »Gospa Zarja (sedela sem na školjki in se umivala), če bi bilo več takih ljudi, kot ste vi, tako pogumnih, tako vztrajnih, bi bilo na tem svetu lepo. Lahko ste za vzgled!« Tako približno, tako sem si zapomnila, Naj me popravi, če je bilo drugače. 

In še ena cvetka: »Pozdravljeni, prišla sem pogledat mojo najljubšo pacientko!« Mlada specializantka Nika Mikulin se nam je pridružila pri prevezovanju, dohtarju Staniču, sestri Mirjam in moji malenkosti. Širok nasmeh, ki je segel v srce.