V procesu urejanja arhiva Spletnega časa odkrivamo zaklade, ki so enako živi in relevantni danes, kot so bili ob prvotni objavi. Ponovno branje nas opominja, da nekateri prispevki ne zastarajo – prav nasprotno, postajajo vedno bolj aktualni in zreli za ponoven razmislek. Med takšnimi zakladi so tudi potopisni članki Zarje Trkman, katerih branje nas vsakič znova popelje v nova doživetja. Njeno pisanje je neposredno, pogumno in navdihujoče, polno humorja in življenjskih modrosti.

Skoraj dve leti že traja projekt – urejanje arhiva Spletnega časa in Kulturnega društva VNL. Pri tem smo ugotovili, da so nekateri članki in prispevki še vedno enako zanimivi, zato jih obujamo nazaj v življenje. Ena takšnih serij je potopisna zbirka Zarje Trkman, ki smo jo skoraj vsak dan objavljali na Spletnem času štiri mesece, kolikor je trajalo njeno potovanje. Ob ponovnem branju in urejanju njenih člankov sem se spet počutila kot slepa potnica. Besedila so v meni vzbujala enake občutke kot pred leti, ko sem jih prvič prebrala.

Objavljamo jih ponovno, da bodo tudi vam polepšali dan!

Staro besedilo iz leta 2019:

Zarja nas s svojimi besedili v Spletnem času, ki jih objavljamo v rubriki VSE-Eno, redno razveseljuje. Z zanimanjem beremo njene objave, velikokrat je tudi naš navdih, in v uredništvu spletnega časopisa smo prav zaradi njenega načina pisanja odprli novo rubriko – Pismo samemu sebi. Tako tudi ni bila prav nič težka odločitev, da jo bomo redno spremljali na njenem velikem potovanju okoli sveta. K projektu smo pristopili z velikim pričakovanjem in Zarja je naše pričakovanje odlično upravičila. Njeni članki, njena neposrednost, pogum in njen nalezljivi humor, tekoč jezik in svojevrstne, a jasne misli so v nas vzbudili radovednost in željo, da smo jo spremljali ves čas potovanja.

Včasih nas je razveselila s prigodami, ki jih je doživela, velikokrat nam je predstavila delček sveta, ki ga ne poznamo, in ves čas širila svoje poglede skozi lastne oči ter nas nevsiljivo spodbujala k razmisleku o splošnih življenjskih vprašanjih. Seveda se ji na poti niso dogajale same prijetnosti, a vedno je znala težave zaobiti in se naravnati na miselnost, da je življenje čudež, ki je neprecenljivo dragoceno, tudi v najtežjih trenutkih.

V vseh teh njenih popotniških avanturah sem bila “slepa potnica”. Z njo sem se veselila in včasih žalostila. Preko vsakodnevnega pogovora sem spoznala, kako močna in izjemna ženska je Zarja, in vesela sem, da sva se spoznali in da naju je pisanje povezalo. 

Ali nam bo v knjigi Doživeta razkrila svojo lastno formulo, ki ji pomaga ohranjati optimistično, razigrano obliko lastnega življenja in skrajno pozitiven odnos? Kajti Zarja pravi, da se da. Prav njen osebni primer to dokazuje, in upanje torej ostane, zunaj vseh utvar in iluzij, ki si jih ustvarjamo in v kar nas sili moderna potrošniška družba. Slednje spoznanje pa je neprecenljivo za današnjega sodobnega človeka.